Se vidimo v naslednji vojni

Piranski župan Đenio je pred dnevi podelil naziv častnega občana slovitemu arhitektu slovenskih korenin Borisu Podrecci. Kaj hujšega! Kamor koli stopi ta nerodni župan, sproži plaz blata in izbruh kolere pri skupini najbolj rizičnih Pirančanov. In potem pada po vsem, kar leze in gre. Tudi po novopečenem častnem občanu. Da je Tartinijev trg »nič od niča«, da ta arhitektura ne spoštuje tradicije in krajevne kulture, da je povsem nefunkcionalen, da je trg »podrekan«, da je arhitekt »prišlek«, ki dela za kapital ...

Kakšen »prišlek« naj bi torej bil Podrecca? Njegov oče je bil iz Buzeta (torej orto Istran). Mladost je preživel v Trstu. Njegov drugi »oče« je bil tržaški umetnik Avgust Černigoj, njegov učitelj Alojz Rebula in kasneje (v Benetkah in Parizu) njegov umetniški sogovornik Zoran Mušič. Res – sami prišleki!

In kaj naj bi na Tartinijevem trgu pravzaprav bila tradicija? Cerkev sv. Petra je na primer v klasicističnem slogu zasnoval tržaški arhitekt Pietro Nobile. Historicistično sodno palačo Enrico Nordio, prav tako iz Trsta. Občinsko palačo v historicističnem slogu tržaški arhitekt Giovanni Righetti. Isti je oblikoval tudi edikulo (kapelico) v cerkvi sv. Frančiška, iz katere so tik pred vojno odnesli Carpaccievo sliko. In, pozor, vsi trije arhitekti (ali starši) so v Trst prišli iz švicarskega kantona Ticino. Ha! Kakšni »prišleki« šele so se motali po tem trgu v zgodovini in kvarili vse tradicionalne vrednote po vrsti. Piran je po tej logiki en sam arhitekturni barbarizem. Če bi Righetti, Nordio ali Nobile živeli danes, bi jih rizični Pirančani nagnali iz mesta in še zmeraj prižigali bakle pred svojimi hišami. Zagotovo dunajski inženirji iz mandrača nikoli ne bi naredili trga in pripeljali tramvaja, gotovo niti mandrača ne bi zgradili (glej Jernejev kanal!), hiš ob morju ne bi dovolili graditi in potem se Tartini niti ne bi imel kje roditi. Mislim, da Pirana enostavno ne bi bilo, ker bi bilo proti naravi in bogu pozidati tako lep rtiček.



Malodane ista piranska »stroka« je pokazala fige evropski kulturni prestolnici, še večje fige pa kulturni strategiji. Več kot pol stoletja se v treh obalnih občinah (Ankarana na žalost še ni bilo) majhna kulturna politika napihuje, kako je velika in pomembna in da bi morala biti še večja in pomembnejša. Toda vsakič ko pridejo do tega, da bi se morali zares napihniti, povezati, združiti in skočiti, balonček poči, popade jih en čuden virus in padejo še globlje v Blatni dol. Pred letom dni so nas že skoraj prepričali, da pa tokrat mislijo zares. Podprli so jih župani hrvaških istrskih mest, Trsta, Benetk, kulturni ustvarjalci iz oddaljenih krajev. Na dan, ko bi morali odpirati šampanjce na račun vstopa v svoj krasni novi svet, pa se doktorji fig (v žepih) na mrtvo sprejo, odprejo vprašanja, ki bi jih morali na začetku, pred poldrugim letom. Ali Novi Gorici, Ljubljani, Ptuju tudi manjka kulturna strategija? Se tudi tam zadnjega dne kulturno razcepijo na dvoje ali troje? Ali tudi tam državni poslanci zadnji trenutek pomagajo rušiti strategije? V treh občinah so vsi svetniki za, samo v eni so proti. Prostor, ki v koreninah dreves in temeljih hiš nosi največ kulturnega soka, tako nepremišljeno (ali premišljeno?) razgali betežnost duha. Posamezniki zdaj po bitki lepijo črepinje. Prepozno. Se vidimo v naslednji vojni.



Kot pri zatiranju covida. V eni od bolnišnic skrivajo število obolelih zdravnikov in sester. V drugih (predvsem zasebnih) že več mesecev testirajo zaposlene in paciente, podobno počnejo vse nemške bolnišnice, svoje zaposlene testirajo v več slovenskih resnih podjetjih ... Šele 7. decembra naj bi to spoznala tudi glavnina slovenskega zdravstva. Kaj pa domovi za starejše, šole, policija ...? Če pol leta ni bilo dovolj časa za pripravo naroda na vojno in za nakup pravega orožja (testov na primer), za pripravo vseh na spopad doma (ne v Afganistanu), potem je zastonj prepričevati svet o kakovosti naših generalov. Samo matematika Kosovega polja (število mrtvih, ranjenih, brez dela in brez jela) govori o tem, kako nam gre v tej bitki. Medtem ko zarotniki še zmeraj pametujejo o tem, kako v cepiva vgrajujejo delčke človeških zarodkov, in se z zadnjimi močmi bojujemo za kulturo in zdravstvo, poteka v naprednem svetu povsem druga bitka. Tam so svetlobna leta naprej. Vsaj toliko, kot je Podrecca pred zarotniki s srednjeveškega facebooka in twitterja, ki so prevzeli oblast in nas vozijo – vzhodno od raja.