Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Kolumne

Namesto ogrske raje pršut s teranom

Pa ne bi morda raje Janez posodil dvesto milijončkov Viktorju za srednjeveško podeželje?
 Kaj bi raje: ogrsko ali pršut (s teranom, seveda)? FOTO: Jure Eržen/Delo
 Kaj bi raje: ogrsko ali pršut (s teranom, seveda)? FOTO: Jure Eržen/Delo
23. 11. 2020 | 06:00
23. 11. 2020 | 06:20
4:59
Zakaj mislite, da naših bratov Madžarov ne zanima vlaganje v železniško progo med Hodošem in Pragerskim? Ja, kakšen biznis bi pa lahko tam scuzali, no? Kaj pa med Divačo in Koprom? Eeee, to je pa čisto druga pesem. V poseben zakon so podtaknili določilo, da bodo tir vsaj 45 let odplačevali vozniki tovornjakov, avtobusov in krava molznica Luka Luka. Vsi Viliji in Jožeti, ki so medtem glasno kričali in razlagali, kako da se zapravlja proračunski denar, so bili vodarji na mlinu z namenom. Zdaj so izhlapeli.

Drugi tir bo stal (po investicijskem programu) okoli 1,1 milijarde. Če od zneska odbijemo kakih sto že porabljenih milijončkov, ostane recimo milijarda evrov. Od tega je evropska blagajna odobrila že 233 milijončkov, še vsaj 167 milijončkov jih bo dala v naslednji perspektivi. Ostane pičlih šeststo milijončkov, ki jih je treba poplačati. S pretovornino in cestnimi taksami se bo v 45 letih nabralo čez palec vsaj 1,2 milijarde evrov. S tem denarjem bodo poplačali glavnico, obresti, vsaj nekaj pa bo ostalo tudi za »dobrodelne« strice in njihov odstotek.

Ampak to je res šele stranski del zgodbe. Kot polovični lastnik 2TDK bodo imeli ključno besedo pri upravljanju proge strateškega pomena za Luko, torej državo, in še lep kos parcele ob pristaniškem morju bodo dobili v tolažbo. Zdaj pa vi meni povejte, zakaj bi vlagali v drugi tir Hodoš–Pragersko ali Maribor–Šentilj, na primer?

Vse življenje nas je Twito učil, da moramo pozabiti na zavožen in kriminalno pokvečen centralnoplanski socialistično-komunistični gospodarski model. Da je edino zveličaven zgolj in edino tržni model gospodarstva. Zdaj pa nam isti Twito razlaga, da bi bilo bolje, če se vrne Tito Ogrski, ki bo kot kak prometnik sredi tovornega križišča odločal, kako mora Madžarska namesto dveh milijonov ton blaga v Koper odpeljati pet milijonov ton šare. In vsi vi, ki ste z dušo za dom (spremni) pripravljeni na mesarsko klanje proti centralnoplanskemu gospodarskemu modelu, tem pravljicam verjamete?

Kako pravno in gospodarsko sposobna je ta ekipa, so zelo dobro demonstrirali vsi predsednikovi možje. Eden je zapravil Intereuropo pri enem samem poslu s krvavo »rdečimi« Rusi pri logističnem centru Čehov. Drugi je dodobra načel Primorsko in lep del slovenskega gospodarstva od Ljubljane do Pirana, od Droge Kolinske do portoroškega turizma, od Postojnske jame do Kempinskega, od bank do Petrola. Tretji je do ušes zadolžil Luko Koper, ki pred njim ni vedela, kam z nakopičeno likvidnostjo. Četrti prodaja vlake in tire ... Zdaj smo pa pri ogrskih salamah.

In kaj je tako idealnega na Madžarskem, ga je vprašal Igor E. Bergant. To, da od letališča Ferenca Liszta do Budimpešte ni videti toliko oboroženih policistov kot od Charleroija do Bruslja. Ampak, ali se je naš druže Twito kdaj vozil z biciklom po idealni sosedi ali pa vsaj z vlakom od Hodoša do Budimpešte? A je tamkajšnje podeželje iz prejšnjega ali morda iz predprejšnjega stoletja? A standard ljudi tudi kaj šteje? Pa ne bi morda raje Janez posodil dvesto milijončkov Viktorju za srednjeveško deželo zunaj Budimpešte?

Idealno bi bilo, če bi ta naša izjemna vlada poskrbela za nekaj najbolj osnovnih skrbi, za katere je znala celo tista prejšnja in popljuvana komunjarna. Da denimo ljudje ne bi čakali v vzhodnoblokovskih vrstah pred lekarnami, pošto, pred zdravstvenimi domovi, trgovinami, pisarnami. Idealen prvi minister bi lahko sporočal kaj bolj zaupanja vrednega od očitkov raji, ki mora ležati na kavčih pred tv-ekrani, od očitkov učiteljem, šolarjem, negovalcem v domovih starejših. Mogoče pa bi lahko že pred meseci (kot Angela, denimo) uvedel idealno obvezno hitro testiranje vseh zdravstvenih delavcev, vseh pacientov, vseh negovalcev in stanovalcev DSO, vseh šolnikov, vseh prodajalcev in tistih, ki so prisiljeni delati z ljudmi.

Morda pa bi, namesto hlapčevske drže »jaz sem bil zmeraj največji Američan«, skušal prepričati tiste, ki še zmeraj ne verjamejo v nevarnost virusa in grdo zavajajo ljudi po družbenih omrežjih, ali pa bi svojo neizmerno energijo izkoristil za prepričevanje ljudi, da jim res ni treba bolnim v službe, za iskanje kriminalcev, ki pretepajo policiste in novinarje. Manj bi zaposloval »samo-da-so-naše« fante, manj pridigal vsem o vsem, o pravni državi, pravem novinarstvu in bolj kot za ogrsko skrbel za kraški pršut, da o teranu ne govorimo.

Sorodni članki

VideoWall
Satira o neznosni lahkosti prodaje tujega premoženja

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine