(Satira)Sveta puška, uho in Amerika

Moraš imeti res srečo, da norec meri tako veliko glavo in zgreši. Za Američane je bilo to božje znamenje. Ameriške volitve so dobljene. Kaj naj zdaj naredi stric Joe? Vsi so mu toplo svetovali, naj odstopi, ko je bil še čas. Zdaj mu noben odstop ne pomaga več. Lahko se pusti ustreliti v levi mezinec ali v kurje oko, lahko celo prepusti štafetno palico Michelle ..., vse zastonj in zaman. V Ameriki je puška sveti gral, kelih, iz katerega žrtvujejo na hektolitre krvi. Zdaj tudi vemo, zakaj noben ameriški predsednik nikoli ne bo vrgel svete puške v nobeno koruzo. Ta puška nam piše zgodovino.

Še v soboto zjutraj smo bili prepričani, da ima holivudska dežela čez Lužo dva bogova. Oba sta sporočala, da sta nezamenljiva, da nimata dveh nog, dveh rok, dvoje ušes, niti ene glave ne srca, da sta daleč najboljša, da lahko najbolj popolno vodita ameriški in ves svet ... En sam pok, ena sama luknja v ušesu loči zgubo od narodnega junaka. To se lahko zgodi samo rojenim pod srečno zvezdo, takim, ki imajo kljub obilju norcev dovolj zunajzemeljskega, da gre krogla idealno pot. Če bi zgrešila še uho, bi imel Joe morda še teoretično upanje. Tako pa ...

Podobne kupujejo.  Foto: Leon Vidic

Tak strel seveda vpliva tudi na vas in name, na ves svet. Janez, na primer, že piše novo čestitko in dopolnjuje razlage o nevarnostih levega terorizma. Cenzor Janezovih filmov je še v petek stavil na napačnega konja. Vzhičeno nas je prepričeval, da je Biden najbolj zbran, bister, gibčen, odziven in čvrst predsednik. Še potem ko Zelenskega zamenja za Putina in bi Trumpa vzel za svojo podpredsednico. Ma, komu se je dobrikal, ta naš Robert, s takimi izjavami?

Tincika se vrača iz ZDA polna božanskih vtisov s svojo opravo, s katero je menda šokirala ameriški modni svet. Robert pa se po vrhunskem fotosešnu v Washingtonu počuti najbolj varno v osemkolesnikih. Osemkolesni bataljonček nas bo stal več, kot vseh 37 kilometrov predorov, več kot trije viadukti in vse dostopne ceste do trase na drugem tiru. S tem denarjem bi naredili zaprt viadukt in še kak predor za tire mimo Ljubljane (če bi znali izdati papirje). Kam nas bodo pripeljali osemkolesniki, tega se ne sprašuje. Kot se šefov iz OECD ne sprašuje, zakaj jim Luka Koper in tiri skozi Slovenijo vzbujajo tak tek, če pa je z njimi vse tako narobe, kot pravijo. Celo bančniki z EIB so omahovali, ali bi nam sploh posodili kaj denarja za gradnjo železnice do morja. Svojčas ti tiri niso bili vredni niti kredita. Zdaj pa bi jih prodali prvemu, ki pride mimo. In kako lahko v tako zavoženi mini državi, kot jo zaničljivo opisujejo gospodje iz OECD, banke na leto postrgajo več kot milijardo evrov čistega dobička. Dajte, no! Za koga delajo ti naši bogovi, pravzaprav?

Poletne razprodaje so na svetlo zbezale portoroške nepremičninske bogove. Občina po uspešni osušitvi blagajne zdaj pospešeno prodaja zadnjo srebrnino. Samo letos bodo prodali za sedem milijončkov parcel. Še posebno mikavna je bila parcela blizu portoroške plaže, na kateri je mogoče graditi hotel. Občina je zanjo iztržila 1,55 milijončka. Pa ne od treh podjetnikov, ki so že usidrani tik ob njej (Gašpar Gašpar Mišič, Aco Kabanica in družina Hot). Mimo vseh je še najbolj segel koprski prišlek (in pomilovalec nesrečnega pristanišča rož) Boris Popovič oziroma njegov sin Nik. Tako imajo zdaj sredi Portoroža na kupu kar štiri bogbogovčke. Portorožane razganja od radovednosti, ali bo vsak zase gradil hotel. Kako se bodo zmenili štirje egoti, ki se že lep čas pogovarjajo po sodiščih in prek odvetnikov, ne vemo. Tajni agent nam je zagotovil, da nas bodo že prihodnje leto presenetili s skupno izjavo, da so stari prijatelji še iz šolskih dni, ki so se z vlaganjem navzkrižnih tožb samo hecali in v imenu lepega vtisa samo krepili prepoznavnost na trgu. V resnici ponujajo štiri obraze istemu denarnemu bogu. Profesionalci, pač! In nihče od njih ne bo ne lačen ne žejen, če se v Portorožu še 20 let ne spremeni nič. So pa sicer od hudiča ti bogovi: znajo prodati in sesuti lepa teniška igrišča, postaviti drogerijo na plaži, nov market namesto parka (marketov je premalo, parkov preveč), zgraditi pisarne tik ob morju in vanje za stalno naseliti premožneže, ki so za bivalne pisarne pripravljeni plačati dvojno, in tudi prodati parcele kakemu Rusu, če je ravno sila. Kakšna neizmerna božja sreča za Portorož in presenetljivo novo občinsko politiko, kakršne v kraju še nikoli ni bilo!