(KOLUMNA) Iz komplicirane evtanazije v poenostavljeno samousmrtitev

Sedmega januarja 2024 so avtorji zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja predstavili tretjo različico zakonskega predloga – prva je bila vložena leta 2022 pred parlamentarnimi volitvami, druga pa aprila 2023. Zlasti prva različica je pri zdravniških organizacijah doživela ogorčeno zavrnitev, saj je brez predhodnega soglasja zdravniške stroke predvidela družinske zdravnike kot izvajalce evtanazije njihovih pacientov.

Zakon ne govori več o evtanaziji, ampak samo o prostovoljnem končanju življenja

Drugi predlog (2023) se je zato izognil družinskemu zdravniku kot izvajalcu usmrtitve. Družinski zdravnik naj bi napisal le mnenje o prosilčevi bolezni (njeni terminalnosti), potem pa bi stekel postopek v ožjem krogu strokovnjakov (psihiater, notar, neodvisni zdravnik, diplomirana medicinska sestra), ki bi bili kot stalne ekipe vključeni v tovrstne postopke. Predlog je primarno predvidel lastno gesto prosilca pri izvršitvi samomora – užitje smrtonosne snovi ali dotik stikala za sprožitev infuzijske črpalke. Obenem pa je dopuščal možnost (21. člen), da smrtonosno gesto izvede medicinska sestra ali zdravnik – kar pa je že evtanazija. Izkušnje od drugod sicer kažejo, da v takem primeru kmalu izrazito prevlada evtanazija.

Alojz Ihan. FOTO: Ermin Međedović

Zadnji predlog zakona ne dopušča več evtanazije – prosilec mora sam použiti smrtonosno snov ali sprožiti infuzijsko črpalko. S tem v kritičnem trenutku z lastno gesto izrazi, da želi končati življenje, podobno kot z lastnoročnim podpisom pogodbe izrazimo svojo pravno voljo. Na ta način je tudi onemogočeno »vnaprejšnje odločanje« o evtanaziji – ko bi nekdo vnaprej določil, naj ga v določenem stanju (npr. pri demenci) evtanazirajo ne glede na njegovo takratno voljo.

Sedanji zakonski predlog človeku, ki se je odločil in tudi dobil formalno dovoljenje za samousmrtitev, ponuja tehnično asistenco in ga hkrati nadzira pri izvedbi dejanja. V tem je predlog Srebrne niti različen od avstrijskega zakona, ki zaužitje smrtonosne snovi prepusti uporabniku, da to opravi sam, kjer želi in kadar želi. Zato je sedanji predlog še najbolj podoben švicarski ureditvi, saj predvideva asistenco, ki je navzoča ob končanju življenja in bodisi ponudi smrtonosno snov za zaužitje bodisi ponudi nastavitev infuzije s smrtonosno raztopino – sprožitev infuzijske črpalke pa opravi človek sam. V Švici se to dogaja v specializirani ustanovi, pri nas pa je predvidena izvedba na domu kot rutinska zdravstvena storitev, podobno kot patronažni obisk za previjanje operacijske rane.

Kot vsak rutinski poseg

Izrazita poenostavitev sedanjega predloga je izvedba končnega dejanja. Prejšnja predloga sta predvidela celo »delegacijo«, ki bi bila navzoča pri izvršitvi postopka – psihiater naj bi »na mestu« preveril razsodnost prosilca, zdravnik in medicinska sestra naj bi skrbela za nadzor in tehnično izvedbo postopka. To je bilo verjetno povezano z možnostjo evtanazije, ki je kazensko-pravno precej bolj vprašljiva kot (asistiran) samomor.

V sedanjem predlogu se vsa preverjanja (pravna, psihiatrična, zdravniška) opravijo v postopku pridobivanja dovoljenja in na način, ki je podoben dajanju izvedenskih mnenj. Ko pa je enkrat izdano »dovoljenje« državne komisije, lahko na prosilčev dom (ali v bolnišnico) gre samo zdravnik ali diplomirana medicinska sestra (v praksi verjetno patronažna sestra) in opravi asistenco pri samousmrtitvi kot vsak drug »poseg« – na primer pobiranje šivov po operaciji ali namestitev črpalke za infuzijo protibolečinskih zdravil.

Predlog Srebrne niti je različen od avstrijskega zakona, ki zaužitje smrtonosne snovi prepusti uporabniku, da to opravi sam, kjer želi in kadar želi. FOTO: Blaž Samec

Novo besedilo zakona torej poenostavi končno dejanje asistence pri samousmrtitvi na raven, ki je podoben rutinskemu patronažnemu obisku. Zato se v praksi zna zaplesti z ugovori vesti, saj predlagatelj zakona ohranja idejo, da bi asistenco pri samousmrtitvi izvajala primarna zdravstvena služba v okviru svojega rednega dela, kar pomeni zelo širok nabor potencialnih »asistentov« in s tem tudi široko možnost ugovorov vesti.

Predlog že nakazuje možnost registra

Glede na razmeroma maloštevilne potrebe (izkušnje v Avstriji in Švici) bi za celotno državo verjetno sicer zadostovalo zgolj nekaj regionalnih »asistentov«, ki bi tudi hitreje pridobili izkušnje, s tem bi odpadle tudi težave z ugovori vesti, ki jih bodo imeli direktorji zdravstvenih domov. Resnici na ljubo to »rezervno možnost«, ki je bolj realna, predlog že nakazuje s pripravo »registra zdravnikov in zdravstvenih delavcev«, ki bi bili pripravljeni izvajati asistenco in jih republiška komisija lahko »delegira«, če ni drugih možnosti.

(KOLUMNA) Evtanazija kot pravica ali družbeni eksperiment?

Druga ovira, na katero bo zakon v primeru sprejetja lahko naletel, bo izdelava kliničnih smernic (to je podrobnih »tehničnih navodil«) za asistenco pri samousmrtitvi. Te morajo v pol leta po sprejetju zakona sprejeti ustrezna strokovna združenja, vprašanje pa je, katero strokovno združenje bo »prepoznalo« asistenco pri samousmrtitvi kot svojo kompetenco.

Ob zaključku branja novega predloga naj vseeno izrazim pohvalo, da so avtorji zakona z umikom evtanazije premaknili problematiko prostovoljnega končanja življenja iz medicinske v družbeno sfero. To ne pomeni, da bodo zakon zdravniška združenja podprla, a njihovi ugovori ne bodo več opisovali etične stiske pri »prisilnem« izvrševanju zakona, ampak bodo postavljali vprašanja o širšem družbenem delovanju takega zakona, predvsem o spremenjenem odnosu bo težkih bolnikov in starostnikov.

Kar pa bo tudi priložnost za samospraševanje celotne družbe, ki mora premisliti, ali uvajanje asistence pri samomoru poleg pričakovanih »osebnih pravic« lahko prinaša tudi za naše okolje specifične in izrazitejše družbene anomalije, ki bi bile za spoštovanje človekovih pravic hujše, kot je sedanje odtegovanje pomoči pri samomoru. Na primer kulturni pritisk (izrečen in neizrečen) na starejše, naj ne »odžirajo« svojim potomcem stanovanj in jim ne povečujejo stroškov s plačevanjem oskrbe in zdravljenja.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.