V nadaljevanju preberite:

Kdor še verjame v zgodbico o tem, da naj bi višina plačila za kako delo izražala njegovo pomembnost, zahtevnost, strokovnost, izjemnost oziroma nevarnost, naj vsaj zaradi miselnega eksperimenta pomisli na Slovenca, ki sta v dneh po rušilnem potresu v Turčiji nastopila na odprti mednarodni sceni.

Eden je Mare, drugi Janez. Mareta poznam že iz gimnazijskih dni. Je eden tistih ljudi, ki v neki samoumevni nam normalnosti vsakdanjega življenja nikoli ne rine v ospredje in nima prav nikakršne potrebe po opaznosti in izstopanju, brez izjeme pa stopi v ospredje prav vsakič, ko vrag odnese šalo, ko kjerkoli na svetu podivjajo seizmografi in se začnejo odštevati ure, minute in sekunde, v katerih je še možno izpod ruševin rešiti ljudi, ujete v njih.

Ko se neusmiljeno in nepovratno začne iztekati tisti kratki čas, v katerem je še mogoče rešiti človeško življenje. Seveda ne vseh in tudi ne večine, kot je povedal po vrnitvi, več je bilo frustracij in porazov kot zgodb o uspehu, ampak čisto vsako rešeno življenje šteje. In ne samo to, šteje tudi vsak neuspeh, vsak trud in prizadevanje za človeka, ujetega pod ruševinami, saj nas vse skupaj kot vrsto prav to prizadevanje za življenje slehernika dela bolj človeške, boljše ljudi. Mare je vodnik reševalnih psov, reševalec izpod ruševin, eden izmed superjunakov resničnosti, strokovnjak brez primere na svojem področju.