V nadaljevanju preberite:

Posnetek dolge nočne vrste čakajočih starih, bolnih in razžaljenih pred bežigrajskim zdravstvenim domom, pred zdravstveno ustanovo, v kateri čez dan čakajo na pregled v toplih in prostornih čakalnicah, je deloval nerealno, distopično in pretirano. Kot kak aktivistični ulični performans, recimo Mladinskega gledališča, s katerim naj bi javnost razumela podatek, da je v Sloveniji (ki ni neka periferna Bolgarija, iz katere zdravniki, predvsem mlajši, zaradi nemogoče slabih razmer za delo množično migrirajo na zahod) več kot sto tisoč ljudi brez osebnega zdravnika, brez vstopne točke v sistem zdravstvene oskrbe, ki ga s svojimi konkretnimi, z delom ustvarjenimi finančnimi prispevki že vse svoje življenje financirajo.

In kot da že sama nadrealistična nočna instalacija čakajočih bolnih in ubogih ne bi bila dovolj groteskna, je bil televizijski prispevek pospremljen še s komentarjem, da gre za »prizore, ki jih nismo bili vajeni niti v nekdanji Jugoslaviji«, ki je še do konca privzdignil že zaradi samega prizora močno dvignjene obrvi.