V kolumni preberite: 

Jebo vas Zoki. Iztočnico kopiram od Borisa Dežulovića, ki je z dvema nedavnima »jebo vas« kolumnama dregnil v dve hrvaški nedotakljivi svetinji: v tisto domoljubno, svetosti spomina na Vukovar in v tisto eksistencialno, monokulturne, skoraj izključne nacionalne posvečenosti turizmu. »Jebo vas« je sočna besedna zveza ogorčenja in distanciranja od tistih večinskih konsenzov, ki jih ne moreš deliti s svojimi bolj ali manj bližnjimi člani družine, družbe, rodu, plemena ali naroda, tistih konsenzov, ki jih ne boš spremenil, in si (če je le del tvojega osebnega softwara tudi zahodno balkanski sveženj psovk in naricanj) lahko daš duška vsaj s tem kratkim in jasnim izrazom nestrinjanja, jeze in nemoči. Ne bi je mogel najti boljše za refren kolumne o mojem odnosu do lika in dela ljubljanskega župana, še bolj kot do tega pa do plebiscitarne podpore, ki jo, brez resnih zadržkov in dvomov, že več kot petnajst let uživa pri Ljubljančankah in Ljubljančanih, ki jim je postal tako samoumeven, domač in blizu, da mu rečejo kar – Zoki in mu brez pomislekov pripišejo skoraj osebne super herojske zasluge za čisto vsako pozitivno stvar, ves napredek in premik stvari na bolje v zadnjih petnajstih letih v Ljubljani. Po identični, a obrnjeni logiki stvari si na drugi strani jaz, v svojih osebnih zaznavanjih, za vsako najmanjšo stvar, ki me v mojem mestu zmoti, dovolim krivdo pripisati prav njemu in zabentiti prav z zgornjo iztočnico.