V nadaljevanju preberite:

Na prvo žogo bi človek pomislil, da se nacionalizmi medsebojno izključujejo, da obstaja med njimi nepremagljiv konflikt, ki jim onemogoča mirno sobivanje, pa vendar je vse bolj videti, kot da se medsebojno hranijo in navdihujejo. Giorgio Meloni navdihuje Viktor Orbán. Viktorja Orbána pa Vladimir Putin. Nacionalizmi zmagujejo na volitvah po vsej Evropi, ki pa samo sebe, skozi oči Nemčije in bruseljske nadnacionalne birokracije, še vedno vidi kot liberalno, demokratično in predvsem kapitalistično.

V jeseni pred zimo redukcij, hladnih radiatorjev in zatemnjenih mest je zavest vse več Evropejcev vedno manj evropska, v smislu vzpostavljanja nadnacionalne povezane skupnosti, kakršno nam je, pripravljenim na beg iz socializma redukcij, varčevanja, inflacije in vsakovrstnega pomanjkanja, leta 1990 na festivalu evrovizijske popevke s svojo pesmijo Insieme prodajal prav sonarodnjak Melonijeve, Toto Cotugno. Danes nas Melonijeva prepričuje, da je Bruselj to, kar nam je bil nekoč Beograd, nekaj, čemur se je treba, v imenu postavljanja svojega naroda na prvo mesto, upreti. In Janez Janša ji zaploska in upa, da bo na naslednjih volitvah tudi on, s svojo stranko, zajadral na tem istem valu in kapitaliziral na pričakovani nacionalistični reakciji na poslabšanje gospodarskih razmer in življenjskega standarda Slovencev. Z Orbánom sta vendar že dolgo najboljša prijatelja.