V nadaljevanju preberite:

Afera Patria tedaj, drugače kot prej in pozneje, ni vzbujala posebne pozornosti, in kljub temu da je večji del tiska navijal za Jankovića, so tako privatne televizije kot nacionalka bolj kot kadarkoli prej secirale problematične prakse Janševih nasprotnikov, začenši prav z ljubljanskim županom. Poraz je bil torej »čist«. Namesto da bi ga stranka priznala in zamenjala vodstvo, je krivdo zvalila na »volivce v trenirkah«, na neprave Slovence, ki so izvolili Jankovića.

Če bi se stvari tedaj odvile drugače in bi kdo znotraj SDS zmogel pogum in spretnost, da izsili Janšev odstop, bi tudi koalicijska vlada, oblikovana, da satrapu iz magistrata prepreči prevzem oblasti, doživela drugačno usodo. In četudi bi vsaka vlada, ki je bila v tistih letih primorana v nepriljubljene ukrepe, verjetno plačala ceno na naslednjih volitvah, bi se z umikom Janše začel proces prenove; morda bi se iztekel tako, da bi danes Anžeta Logarja gledali na čelu SDS in z zadovoljstvom ugotavljali, da mu je uspelo največjo desnosredinsko stranko speljati mimo siren iliberalnega populizma, ki so jo vabile v preteklem desetletju.