V kolumni preberite: 

Eden najzanimivejših – čeprav ne nujno presenetljivih – vidikov političnih pretresov, ki so v zadnjem mesecu zamajali položaj največje stranke in z njo vse vladne koalicije, je v njihovi asimetričnosti. Spremembe v politični podpori si praviloma predstavljamo kot igro z ničelno vsoto: neki stranki pade podpora, drugim naraste. To sicer v praksi nikoli ne drži; zlasti v visoko polariziranih družbah, kjer so prehodi iz enega tabora v drugi redki in razmerja znotraj polov stabilna, se skoraj vse odigrava okoli sposobnosti strank, da mobilizirajo lastno volilno bazo in prispevajo k demobilizaciji nasprotnika. A kljub temu da ta način političnega boja postaja vse pogostejši širom po Evropi in zahodnem svetu, je neprepustna pregrada, ki se je v Sloveniji ustvarila med strankami, ki jih konvencionalno prištevamo k levi sredini, in tistimi, ki se imajo za desnosredinske, vseeno presenetljiva.