Popotovanja po okusih

Ljubezen gre tudi skozi želodec, celo če ne kuhamo sami. Otroke vprašamo, kaj so danes jedli, veliki so že in živijo na svojem, zato si morajo sami pripravljati hrano. A če se le malo potrudijo, v kuhinji pričarajo kaj več od vrečke s »študentsko hrano« in jih potem vsi občudujemo. Naš študent je vesel, ker je v trgovini našel popoln zrezek in si ga je pripravil z ratatujem, študentka božanske riževe rezance s pestom in piščanca. Mi pa se bomo danes hvalili z juho iz paprike in potico, poslikali smo ju že z vseh kotov, in ko bomo na spletna omrežja naložili fotografije, se bomo tudi mi zadovoljno smejali ob »oh« in »ah«. Sicer vemo, da je bila juha presoljena in potica premehka, a saj bo drugič bolje!

Ljubezen do hrane gre lepo skupaj z ljubeznijo do potovanj, radi se spomnimo dopustov v kulinaričnih velesilah, ko smo s spanjem v tesnih šotorčkih privarčevali za spodobno večerjo. Z nostalgijo se spominjamo italijanskih testenin, ki jih kdo ve kako pripravijo desetkrat bolje kot kjerkoli drugje, angleškega »high tea«, kjer je čaj samo spremljava, kitajske pojedine brez meja, brandenburške prekajene ribe, japonskih slaščic, ciprskega mezeja, dekadentnih pogostitev v newyorškem Mohonku in še in še. Pogosto se ni treba niti preseliti v drugo mesto, da lahko uživamo dobrote drugih kultur, potem ko jih pojemo, pa se še sami z večjim ali manjšim uspehom preizkušamo v kuhinji. Če fotografije ne vzbudijo »oh« in »ah«, pa gotovo veliko smeha.

Hrana je lahko tudi resna stvar. Na skorajšnjem srečanju voditeljev Južne in Severne Koreje bo šlo za jedrske bombe, a je še pred njim izbruhnil spor zaradi – slaščice, ki jo nameravajo ponuditi na skupnem obedu. Jezni niso v Pjongjangu ali Seulu, ampak v Tokiu, saj so na jedilnem listu zanjo narisani otoki, o katerih Japonci trdijo, da so njihovi. Za mir na območju naj bi se korejski pogajalci odrekli mangovi kremi – dobro bo, če se bodo na koncu vsi lahko smejali.