V kolumni preberite: 

Dejanje postavitve spomenika izbrisanim v javnem parku, z javnimi sredstvi, naj bi predstavljalo pripoznanje tako obsega in intenzivnosti njihovega trpljenja kot tudi teže nasilnega ravnanja, katerega žrtve so bili. Spomenika pač ne postaviš komurkoli. Samo tistim, katerih žrtev ali trpljenje je presežno veliko. Če jim torej postavljamo spomenik, potem se kot družba strinjamo, da je bil izbris hud administrativni zločin, v posledici katerega je bilo 25.671 ljudi postavljenih ne samo v brezpravni položaj (v katerem bi bilo treba zgolj ponovno vzpostaviti različna dovoljenja in listine), ampak tudi v popolnoma absurden položaj, ko so jih nato upravni in državni organi v teh istih postopkih, v katerih naj bi si ponovno uredili z izbrisom izgubljeno civilno identiteto, obravnavali kot tujce, ki nikoli pred tem niso živeli v Sloveniji in jim s tem ustvarjali nekakšno, samo zanje prikrojeno, fiktivno alternativno realnost.