Ogenj in zvezdnato nebo

Se še spomnite disket, revolucionarnega medija za shranjevanje in prenašanje računalniških podatkov in datotek? Najprej tistih večjih, mehkejših, potem manjših in kompaktnejših? Če ste rojeni malo pred letom 1990, potem se najbrž jih. Morda v ozadju namiznega predala še hranite kakšen primerek. Za spomin, saj računalnikov, kamor bi jih lahko vtaknili, že davno ni več. Če pa ste mlajši, bi utegnili na izpitu iz tehnološke dediščine druge polovice 20. stoletja gladko pasti. 



Naprave, ki je bila najprej razvita v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, svoj komercialni bum doživela sredi devetdesetih let, ko je bilo v uporabi kar pet milijard disket, potem pa so jih izpodrinili cederomi in devedeji, te pa pozneje USB-ključki in te spletni oblaki, namreč v anketi, ki so jo leta 2018 izvedli na britanskem statističnem uradu, ni prepoznalo 76 odstotkov britanskih otrok in mladostnikov, starih med šest in osemnajst let. Čeprav programska oprema, kot sta, recimo word ali excel, podobo diskete še zdaj uporablja kot ikono za shranjevanje.

A še slabše se je godilo pozivniku, teletekstu in grafoskopu, nekoliko bolje pa glasbenim kasetam, prenosnemu predvajalniku kaset in videokasetam. Zanimivo je, da sta jo v anketi še kar dobro odnesla pisalni stroj in klasični gramofon. Prvega ni prepoznalo 27 odstotkov anketiranih otrok in mladostnikov (eden je ustvarjalno odgovoril, da gre za napravo, na katero lahko natipkaš film), drugega pa odstotek manj. Obenem samo pet odstotkov vprašanih ni prepoznalo stacionarnega telefona, ene prvih različic mobilnega telefona pa štiri odstotke vprašanih.





Devetdeseta leta so bila za boomerje, malce mlajše od njih, predvsem pa za nekoliko starejše, obdobje, ki je naše življenje, kar se tehnologije tiče, razdelilo na dva dela: analogno, v katerem smo odraščali, in digitalno, ki smo ga morali šele osvojiti. In ga še osvajamo. Danes svetovno populacijo večinoma še vedno sestavljajo generacije, »vzgojene« analogno, a ne bo več dolgo tako. 

Če velja ogenj za prvo veliko odkritje v zgodovini človeštva in sega dva milijona let v preteklost, gre kolesu mesto enega najstarejših izumov, ki so revolucionirali človekovo življenje. Tri tisoč pesto let pr. Kr. so ga izumili v Mezopotamiji, da bi jim pomagal pri izdelavi keramične posode. Tristo let je moralo še miniti, da so kolo nataknili na voziček, vse drugo je zgodovina. V antičnem Egiptu in antični Grčiji so zasnovali optične leče, brez katerih bi slabovidni slabo videli še naprej, prav tako pa danes ne bi imeli televizije, fotografije, filma in kompaktnih diskov. Kompas, ki so ga izumili na Kitajskem konec tretjega stoletja pr. Kr., je človeku pomagal pri orientaciji in raziskujočem premagovanju večjih razdalj. Kitajci so sto let pr. Kr. dali človeštvu tudi papir, še danes temelj vsakega računalniškega urejevalnika besedil, predvsem pa medij, na katerem je shranjena kulturna zgodovina človeštva.

Do naslednjega revolucionarnega izuma, ki je zgodovino človeštva razdelil na pred in po njem, je potem minilo kar veliko časa. Šlo je za Gutenbergov tiskarski stroj, ki je dal leta 1440 širjenju znanja raketni pospešek, izum parnega stroja slabih tristo let pozneje je zanetil industrijsko revolucijo. Leta 1769 je bilo izumljeno prvo cepivo, leta 1928 pa penicilin, ki je v prihodnosti obvaroval več milijonov življenj. Z izumom elektrike je človeštvo vstopilo v dobo, ko je začela tehnologija vse bolj vplivati na vsakdanje življenje in ga tudi lajšati. Leta 1974 je bil patentiran prvi osebni računalnik, pet let pred tem so na ameriškem obrambnem ministrstvu začeli uporabljali arpanet, »primitivno« različico tega, kar je leta 1990 postalo znano pod imenom World Wide Web oziroma svetovni splet.

Zaradi življenjskih pogojev, prehrane in medicinskih dosežkov danes večinoma živimo neprimerno udobneje, varneje in dlje, kot so živeli naši daljni predniki, odkrivajoč ogenj, izumljajoč kolo, optične leče, kompas, papir, tisk, parni stroj, cepivo, elektriko … Med izumi, ki so temeljno usmerili nadaljnji razvoj človeštva, njegovo razmišljanje, način življenja, kulturo … so najprej pretekla tisočletja. Potem stoletja. V 20. stoletju so bila to najprej samo še desetletja, danes govorimo o letih, včasih mesecih.





Za nova spoznanja, odkritja in izume potrebujemo vse manj časa. Še nikoli v zgodovini se v človekovem življenju ni odvrtelo toliko dogodkov, odkritij in izumov, kot smo jim bili priče prvi dve desetletji 21. stoletja. A napredek že dolgo ni več samo prinašalec dobrih novic. Še posebno spremembe, ki jih na vseh področjih prinašata razvoj znanosti in tehnologije, so že davno presegle množico, ki jo je posameznik sposoben pregledno zaobjeti, razumeti in ovrednotiti ter s tem tudi nadzorovati ali vsaj predvideti njihove posledice. Digitalizacija, robotizacija in genski inženiring že nekaj časa prehitevajo vse tisto, kar smo nekoč imeli za popolno znanstveno fantastiko. Postali so del našega vsakdana, a ga hkrati tudi zelo spremenili. Postavili so številna etična vprašanja, na katera nimamo odgovorov.

A kaj se je pravzaprav zgodilo od takrat, ko je človek prvič ugotovil, kako lahko zakuri ogenj, da mu bo toplo? Ko je prvič ugotovil njegov pomen za prehranjevanje? Je bilo zvezdnato nočno nebo nad njim kaj drugačno?

Dejstvo, da odraščajoči britanski otroci in mladostniki na prikazanih fotografijah niso prepoznali predmetov, ki so bili za nas starejše pred komaj dvajsetimi ali tridesetimi leti povsem vsakdanje reči, je prej humorno kot skrb vzbujajoče. Pomembnejše vprašanje bi na primer bilo, kaj bi storili, če bi se za teden dni znašli brez elektrike, spleta in pametnih telefonov. Bi znali zakuriti ogenj? Pa tudi, ali bi znali na nebu poiskati severnico?

Morda si velja sem in tja kljub vse bolj dih jemajočim dognanjem ali pa kljub vse bolj otipljivi možnosti, da bo človek že v času naših življenj stopil na sosednji rdeči planet, še vedno postaviti tudi ta preprosta vprašanja. Visoko tehnološki podvigi in odkrivanja novih galaksij na eni strani, na drugi strani pa staro zvezdnato nebo, ki je nemara natanko takšno, kot je bilo davno pred tem, preden je človek iznašel besedo, s katero je poimenoval najsvetlejšo zvezdo nad sabo.

Tale prilika o ognju in zvezdnatem nebu se zdaj sliši seveda zelo patetično. A nemara bi se nam ob teh razsežnostih naše vsakdanjosti, ki jim hočeš nočeš pripisujemo dramatičen pomen, vsaj tu pa tam lahko zazdele malo manj usodne.