Leto obletnic in čigave preteklosti

Dvajsetega novembra 1989, enajst dni po padcu berlinskega zidu, v palači Centralnega komiteja v Bukarešti poteka 14. kongres romunske komunistične partije. Kongresni slogan je glede na prelomne zgodovinske trenutke na vzhodni strani železne zavese grotesken: Kongres triumfa in zmage socializma, suverenosti in popolne neodvisnosti Romunije.

Postarani 71-letni romunski diktator Nicolae Ceaușescu s pretečim prstom in hreščečim glasom več kot tri tisoč delegatom zagotavlja, da »ne obstajajo okoliščine, v katerih bi bil lahko ogrožen socializem romunskega naroda. Nihče nas na nikakršen način ne more ovirati pri nadaljnjem komunističnem razvoju Romunije.« Delegati planejo na noge, sledi štirideset ovacij.
Za debelimi stenami Centralnega komiteja je nekoliko drugačna realnost: hladna stanovanja, izpraznjene trgovine in postaje podzemne železnice, ki se ponoči spremenijo v velike spalnice, toplejše od domačih.

Čez slab mesec, 16. decembra, se na temišvarskih ulicah, kmalu pa tudi v drugih romunskih mestih začno protesti. Povod zanje je bila namera oblasti, da izžene do režima kritičnega protestantskega pastorja Lászla Tőkés​a. Naslednji dan Ceaușescu ukaže vojski, naj z vsemi potrebnimi sredstvi zatre upor. V mestu je kot na bojišču, po ulicah ležijo trupla.

Veterinar Traian Orban o protestih sliši na Radiu Svobodna Evropa in se takoj odpravi v 45 kilometrov oddaljeni Temišvar, da bi se pridružil protestnikom. »Moja revolucija je trajala kake štiri ure, zdi pa se, kot bi trajala teden ali mesec dni. Ali pa vse življenje. Česa takega še nisem videl.« – Tako je usodne dogodke pa tudi dejstvo, da je bil med nemiri dvakrat ustreljen v stegnenico, komentiral v francoskem dokumentarnem filmu novinarja, scenarista in režiserja Vinceta de Cointeta Sojenje Ceaușescuju – ukradena revolucija (2019). Nedavno ga je prikazala tudi naša nacionalka.



Traian Orban je danes direktor muzeja, posvečenega več kot tisoč žrtvam desetdnevne romunske (proti)revolucije. Z ene strani jo zamejuje temišvarski upor, z druge pa manj kot enourno vojaško sojenje in usmrtitev zakoncev Ceaușescu na božični dan. (Za obuditev zgodovinskega spomina: dva dni pred to likvidacijo je Slovenija dobila volilno zakonodajo, ki je nato omogočila izvedbo prvih večstrankarskih volitev aprila 1990.) V komaj desetih dneh je uspelo vojski in zloglasni tajni politični policiji Securitate ukrasti spontano ljudsko vstajo, za edina sovražnika ljudstva razglasiti zakonca Ceauș​escu, posnetke njunega pobega in likvidacije poslati v svet, s tem pa sebe razbremeniti kakršnekoli odgovornosti in krivde za nekajdesetletni socialistični eksperiment. Večina akterjev operacije »ukradene revolucije« je že pokojna. Kljub najrazličnejšim pozivom, nazadnje sedanjega romunskega predsednika Klausa Iohannisa, naj sodstvo naredi svoje, je preteklost na tej ravni ostala – zgolj preteklost.

A kaj danes ljudem, starim štirideset let in manj, pomenijo dogodki, ki so se v evropski politični zgodovini zgostili med letoma 1989 in 1991 in o katerih bi marsikateri sodobnik lahko rekel, da se je zdelo, kot bi trajali »celo njegovo življenje«, in da »česa takega še ni videl«? Dogodki, ki jih ravno zaradi njihove intenzivnosti in pomembnosti posameznik doživlja počasneje, kot se v resnici odvijajo? Zgodovini je za čas vseeno. Prihodnosti pa tudi.

»Iz oddaljenosti poznejših časov so se zdela leta med 1789 in 1804, ko se je dal Napoleon okronati za cesarja, kot velik zgodovinski trenutek, za sodobnike pa je bil to dolgotrajen, zapleten proces. Oblasti so se menjavale druga za drugo, vse od absolutne prek ustavne do parlamentarne demokracije, ki je nato prešla v jakobinsko diktaturo. /.../ Vmes so se zvrstili usmrtitev kralja, teror, vojne ...« – Tako o obdobju francoske revolucije in njenih posledicah v knjigi Romantika: zadeva Nemcev piše sodobni nemški filozof Rüdiger Safranski, avtor kopice sijajnih knjig (nekaj jih imamo tudi v slovenskem prevodu) o velikih imenih evropske filozofije in kulture.

Drži, tisto, kar je petnajst let dramatično pretresalo tako rekoč vsak dan sodobnikov francoske revolucije, katere najpomembnejša posledica je bila, da so množice prvič dejavno stopile na oder zgodovine, je danes kvečjemu malce zajetnejše učbeniško poglavje, ki ga je zaradi splošne izobrazbe pač treba usvojiti. In nič drugače ne velja za vsa tista prelomna zgodovinska dejanja, ki jih nismo doživeli, ampak se o njih le učili ali brali. In obenem smo v nasprotju s protagonisti teh dogodkov to počeli z vedenjem o vseh posledicah, ki so sledile. Nekako tako kot slovita Heglova Minervina sova, ki se vzdigne nad prizorišče zgodovine šele, ko pade mrak.

Po drugi strani so prelomni dogodki, katerih priče smo bili, v trdi romunski, slovenski mehki ali kaki tretji različici, tako ali drugače vplivali na naša življenja. Ko gledamo nazaj, jih gotovo presojamo drugače kot tisti, ki so se takrat komaj rodili ali še to ne.
Goethe je v Maksimah in refleksijah, sledeč svojemu mentorju, teologu, filozofu in literarnemu kritiku Johannu Gottfriedu Herderju, zapisal, da lahko o zgodovini razsoja le tisti, ki jo je doživel na lastni koži. To je bilo seveda v skladu s Herderjevim za tiste čase revolucionarnim pojmovanjem zgodovine kot odprtega procesa, katerega potek je odvisen od človeka. Ali kot v omenjeni knjigi zadevo zgosti Safranski: za Herderja vsak posameznik vsakokrat oblikuje to, kar človek je in kaj lahko je.

Zgodovina ni slepo in brezdušno naključje; vsak trenutek in vsaka doba imata svoj lastni izziv in resnico.

A ko gledamo nazaj, se vsaka preteklost, kolikor je bila kot sedanjost odprta in bi lahko krenila v različne smeri, izkaže za nujnost. Ali kot beremo v romanu Avgust ameriškega pisatelja Johna Williamsa, ki »povzema« pismo Gaja Cilnija Mecenata Titu Liviju (piše se leto 12 pr. Kr.): »In vendar me vedno znova zbega, ko ljudje v lagodnem obdobju miru začnejo zastavljati vprašanja o slavi ali krivdi. Sodbe o enem ali drugem se mi zdaj zdijo neumestne, in to v enaki meri. Kajti ljudi, ki jih izrekajo, ne vodi toliko skrb za pravico ali krivico kot nasprotovanje neusmiljenim zahtevam nujnosti oziroma njihovo odobravanje. In nujnost je kratko malo to, kar se je zgodilo; nujnost je preteklost.«

Veterinar Traian Orban je tistega mrzlega decembrskega ponedeljka pred tridesetimi leti, ko je na Radiu Svobodna Evropa (v Romuniji seveda prepovedanem) slišal informacijo o temišvarskih protestih, vedel le to, da se v njegovem življenju dogaja nekaj velikega in da mora biti zraven. Njegova »revolucija, ki je trajala kake štiri ure, zdi pa se, kot bi trajala teden ali mesec dni ali pa vse življenje«, je bila veliki trenutek njegovega življenja, ki mu je ponudil tako izziv kot resnico. Za zadnjo si prizadeva še danes. Morda je samo iskanje resnice in pravičnosti močnejše od »nujnosti, ki je kratko malo to, kar se je zgodilo«. Temu bi stari Herder rekel udejanjenje človeškosti, torej tistega, kar je prava realizacija človekove narave.

Kaj si o vsem skupaj misli današnja mlada generacija, zato ostajata predvsem njen »lastni izziv in resnica«. Gotovo je le eno: tisto, kar se je nam – sopotnikom prelomnih dogodkov pred tridesetimi leti, na tej ali oni strani železne zavese – zdelo kot trenutek in celo življenje obenem, je za njih poglavje iz zgodbe zgodovine. Naši izzivi niso nujno tudi njihovi izzivi. Generacije, ki so jim nekoč zgodovinske učbenike polnile strani mitizirane in absolutizirane polpreteklosti, dopolnjene s podpornimi predmeti ideološke vzgoje, bi si morale želeti, da tako tudi ostane. Pa čeprav – ali ravno zato – bosta naši sedanjost in preteklost, kot ju bodo izpisale prihajajoče generacije, prej ali pozneje postali čisto neka druga preteklost. Kaj bo šele z zgodovinskimi obletnicami v prihajajočem letu 2020, ko se bomo spet spominjali dogodkov, kakršnih nismo videli ne prej in še manj pozneje. In ki se jih bo treba spominjati namesto tistih, ki se jih ne morejo več spominjati. In nič manj namesto tistih, ki se jih še ne morejo.