Slovenija kot sprememba

Na izzive in preizkušnje, ki nam jih lahko prinese prihodnost, nikoli ne moremo biti povsem pripravljeni. A z veliko gotovostjo lahko napovemo, da bosta ključna izziva za Slovenijo v novem desetletju v znamenju dveh d-jev: demografije in digitalizacije.

Za oba procesa vemo dovolj zgodaj in oba nam ponujata dovolj priložnosti za razvoj, a zanj bodo potrebne korenite spremembe v naši mentaliteti in vzorcih vodenja, tako države kot podjetij. Nujen pogoj, če hočemo kot zmagovalci izkoristiti priložnosti digitalizacije, je, da začnemo znanje in ambicioznost spoštovati kot vrlini. Če tega preobrata ne zmoremo, bo Slovenija obsojena na še eno desetletje stagniranja, ki bo v posameznikih ubilo vsako motivacijo za trud.

Digitalizacija med drugim prinaša robotizacijo oziroma avtomatizacijo dela na številnih delovnih mestih, za katera si še do včeraj nismo predstavljali, da bi jih lahko opravljali stroji. Gre za globalni val, ki bo v novem desetletju še bolj silovito pljuskal seveda tudi do nas in povzročil korenite spremembe v vseh družbenih sistemih. Zagotovo bo to desetletje prineslo nove poklice, nova znanja in potrebo po njih, zagotovo se bo spremenil način dela. Vsaj tri spremembe si upam napovedati z veliko gotovostjo: prva je, da sta zaposlitev pri istem delodajalcu vso kariero in osemurni delovnik v tem desetletju preteklost.



Druga je, da se z digitalizacijo še bolj odpira prostor za dobre ideje, priložnosti in izvirnost – ta prostor priložnosti postaja globalni svet, ki omogoča, da kupujemo in prodajamo ne glede na državo porekla. In tretja sprememba bo spoznanje, da proces učenja poteka vse življenje, da se učimo tudi, ko nam spodleti, in da ne moremo znati vsega že takoj na začetku. Odnos do napak, uspehov in zavisti pa bo še dodaten izziv za slovensko mentaliteto, tako na ravni države kot posameznih organizacij.

Izziv pa bo seveda tudi demografija. Če bomo želeli zadržati zdajšnjo raven blaginje, kakovost zdravstvenih storitev in potrebe starajočega se prebivalstva, bomo morali korenito spremeniti vzorce obnašanja. Številke so neusmiljene: na prelomu tisočletja je bilo upokojencev v Sloveniji zgolj 14 odstotkov. Letos se je ta delež povečal na 20,6 odstotka in konec desetletja bo po predvidevanjih vsak četrti prebivalec Slovenije upokojenec. S 430.000 letošnjih upokojencev se bo ta številka do leta 2030 povečala za skoraj 100.000, na 523.000.



Projekcije kažejo, da se bo to razmerje poslabševalo še tri desetletja. Negativni prirast imamo že zdaj, vendar nas rešujejo migracije. Ker so med migranti predvsem moški iskalci dela, se je tudi zgodilo, da je med prebivalstvom prvič več moških kot žensk. A v tem desetletju napovedi kažejo, da bodo demografska gibanja postala negativna tudi z migracijami, in če bo usahnila gospodarska rast, bo število prebivalstva začelo upadati še prej. Z zdajšnjim načinom dela so to pesimistične napovedi, a vseeno jih lahko obrnemo sebi v prid.

Ekonomisti napovedujejo, da bo v tem desetletju ameriško gospodarstvo padlo na tretje mesto po velikosti, prehiteli ga bosta Kitajska in Indija. Kje je v tej tekmi gigantov prostor za Evropsko unijo, kakšne možnosti ima Slovenija, kaj nas lahko reši pred temi velesilami? Spoštovanje posameznika in njegovih svoboščin.   

Prednost Evrope v globalnem svetu je dediščina razsvetljenstva, torej njeni temelji človekovih pravic, etike, kulture, tradicije in filozofije. Evropsko pojmovanje posameznikove svobode, ki razumu daje prosto pot do najbolj osupljivih odkritij, je tisto, kar nam daje prednost pred kolektivno miselnostjo Kitajske in Indije, kjer je država cilj, do katerega so dovoljena vsa sredstva, tudi življenja milijonov ljudi ali brutalno in nepopravljivo onesnaževanje okolja.



Iz teh temeljev evropske družbe, ki spoštuje osebne svoboščine in omogoča ljudem razvoj, lahko tudi Slovenija doseže, da se bomo uspešno vključili v zunanji svet. To pomeni, da politiki kot izvoljeni upravljavci države dovolijo državljanom čim večjo svobodo pri njihovem ustvarjanju, da ustvarjajo razmere, ki državljane spodbujajo k delu in preživljanju sebe in svojih družin, ne pa k odvisnosti od državnih pomoči. Politiki, ki si vzvišeno domišljajo, da lahko le oni vsemogočno usmerjajo gospodarstvo in družbo, v resnici usmerjajo državo stran od demokracije, razvoja in blaginje državljanov. Takih politikov pa Slovenija v tretjem desetletju nikakor ne potrebuje.

Od politikov, ki vodijo državo, pričakujemo jasno vizijo. Ne moremo privoliti v to, da se bomo zgolj prilagajali spremembam in upali, da nas te ne dotolčejo. Kaj je treba narediti, je znano. Če tega ne zmorejo, naj odidejo. Stopicanje na mestu na vseh področjih, od izobraževanja, zdravstvenega sistema, trajne oskrbe starejših in učinkovite javne uprave do ekoloških izzivov, ne vodi nikamor. Slovenija naj postane sprememba.