Prepiri in priložnosti

Gotovo ste že kdaj v restavraciji ali na kakšnem drugem javnem mestu naleteli na sosede, ki so se glasno in žolčno prepirali. Ne glede na svojo toleranco do družinskih prepirov ste se čudili, zakaj družinski člani nesoglasij ne zmorejo mirno urediti doma in prepire selijo pred tujce v javno sfero.

Pred nedeljskimi volitvami na Hrvaškem lahko enako primerjavo naredimo med dvema sosednjima narodoma, Hrvati in Slovenci. Letošnji predvolilni boj med kandidati za hrvaškega predsednika je dokaz, da imamo oboji podobne spore, vezane predvsem na polpreteklo zgodovino. Razlika je le, kje se kdo prepira in pere umazano perilo, v zavetju doma ali v gostilni, doma ali v tujini.

Svetinje, ki utelešajo nacionalni ponos in interese, ki jih noben hrvaški politik ne problematizira in okoli katerih na Hrvaškem vlada družbeni konsenz, so predvsem tri: da je nedopustno kakršnokoli spreminjanje meja hrvaške države (zato so Hrvati v sporu z vsemi sosedami), da so bili Hrvati žrtve v procesu razpada Jugoslavije in da so bili Srbi dejavnik, ki je kvaril red v nekdanji skupni državi. Prav tako prevladuje konsenz o očitkih proti Slovencem: da jim hočemo ukrasti Savudrijsko uvalo, da smo jih pretentali pri Ljubljanski banki in da smo v primerjavi z njimi imeli zgolj desetdnevno vojno. Vse našteto so temeljna izhodišča, ki Hrvatom in njihovim politikom postavljajo okvire njihovega početja. Zato svojega umazanega perila ne perejo v tujini, še posebno pa ne v Bruslju. Na Balkanu so prvaki v discipliniranosti svoje zunanje politike.



Slovenci tega, kaj je bonton doma in kaj v tujini, ne razumemo. Lahko se sicer izgovarjamo na zgodovinske razloge, ampak to je bolj potuha in izgovor za naše neodgovorno početje kot psihoanaliza naroda. Zgodovinsko smo se Slovenci res sem in tja zgledovali po Hrvatih, medtem ko se Hrvati na nas niso ozirali ali opazili kaj vzorniškega pri nas, razen nekaj ljubosumja, ker je bila Slovenija v okviru nekdanje države gospodarsko najrazvitejša republika. Tako je, na primer, pred prvo svetovno vojno znal v liberalnem taboru celo Ivan Tavčar tu in tam kdaj javno izreči, da smo alpski Hrvati. V istem zgodovinskem obdobju je bil, na primer, iz katoliškega tabora Aleš Ušeničnik pripravljen za politično združitev s Hrvati žrtvovati slovenščino.

Seveda smo po treh desetletjih sosedstva dveh samostojnih držav močno oddaljeni od takšnega navdušenja nad Hrvaško. Toda pogled tja bi nam lahko tudi danes pokazal, da Sloveniji ne bo šlo bolje, dokler ne stopimo skupaj in začnemo svoje potenciale uresničevati kot nacija, kjer bomo na razlike med nami gledali kot na priložnosti, ki nas lahko bogatijo, ne pa kot na ovire, ki nas nepremagljivo razdvajajo.

Od politike zato v prihodnjem letu pričakujem, da bo ljudem dala svobodo pri ustvarjanju in sistemsko zagotovila, da se delo izplača, da je vredno vlagati v znanje in izobrazbo kot gonili razvoja in boljšega standarda. Socialna pomoč mora biti namenjena tistim, ki so je res potrebni, ker ne morejo delati, ne pa alternativa delu.



Množica letošnjih slovenskih dosežkov, ki se uvrščajo v sam svetovni vrh, dokazuje velike potenciale Slovenije: športni dosežki plezalke Janje Garnbret, kolesarja Primoža Rogliča, košarkarja Luke Dončiča, motokrosista Tima Gajserja, srebrne odbojkarske reprezentance … Tudi slovenski znanstveni dosežki so bili odmevni. Skupina slovenskih fizikov z Inštituta Jožef Stefan je prišla do presenetljivega odkritja, da se nekateri izolatorji lahko vedejo »kovinsko«. Odkritje ima daljnosežne posledice, saj bi lahko omogočilo gradnjo kvantnega računalnika, ki bi bil bistveno zmogljivejši od sedanjih klasičnih računalnikov. Med množico drugih znanstvenih dosežkov je treba opozoriti na to, da so na Univerzi v Novi Gorici izumili postopek za shranjevanje električne energije v trdni snovi. Ta izum slovenske tehnologije lahko pripomore k razogljičenju. Na področju medicine je dr. Tadej Battelino objavil odmeven raziskovalni članek z mednarodno sprejetimi smernicami, ki povsem spremenijo vzorec samoobravnave oseb s sladkorno boleznijo.

Slovenija se bo kot komaj tri desetletja stara država prihodnje leto pridružila predsedujoči trojki Evropske unije, v kateri sta še Nemčija in Portugalska. V drugi polovici leta 2021 bo tako že drugič predsedovala Svetu EU. Si za to lahko izrečemo priznanje? Smo lahko ponosni na vlogo, ki nam je zaupana? Ali zmoremo premagati zgodovinske strahove ter zgraditi nove vezi in prijateljstva, ustvarjati nova zavezništva in tako utrjevati svojo vlogo v EU, saj je to edini način za preživetje v globalnem svetu? Si za prihodnje leto kot družba lahko postavimo ambiciozen cilj, namreč, da poskušamo graditi tisto, o čemer se strinjamo, in se na očeh vseh ne prepiramo o tem, o čemer se ne?