V nadaljevanju preberite:

To, da glasbo dojemamo kot nekaj, kar poslušamo in kar je bodisi lépo bodisi malo manj lépo, ne pa kot nekaj, kar je dobro za ta ali pa za neki drug namen, odvisno od zvrsti oziroma vrste, odvisno od konteksta, je v perspektivi kultur sveta zelo neobičajno. Zdi se, da nas pravzaprav tepe naše največje bogastvo. Klasična glasba je eden največjih darov naše civilizacije nam samim in vsemu svetu. Hkrati pa nas je klasična glasba, ki zahteva mojstrstvo in specializacijo glasbenikov, uvedla v precej specifično razumevanje glasbe kot nečesa, kar »počnejo« glasbeniki, širše množice pa se predvsem čudijo in napajajo ob njihovem ustvarjanju in izvajanju.

Vendar ne gre zgolj za vpliv te klasičnoglasbene miselnosti. Tu so še upad verske pripadnosti in s tem obrednosti, industrializacija in urbanizacija ter s tem krhanje skupnosti, vezanih na prostor, razvoj tehnologije in s tem dostop do posnete glasbe pa imperativi potrošniške ekonomije, ki iz glasbe napravlja produkt – če pandemične izoliranosti sploh ne omenjamo; vse to je pripeljalo do upada priložnosti, v katerih pojemo ali smo kako drugače glasbeno aktivni. Znašli smo se v svetu z mnogo manj situacijami, kjer bi pesem veleli šega, običaj, navada – kulturna samoumevnost.