V kolumni preberite: 

Samostalniki srednjega spola s končnico -je pogosto odzvanjajo z značilno mehkobo in zaokroženostjo – enakonočje, brstenje, obnebje … Mehak, skoraj prsteno otipljiv prizvok besede »domoljubje« najbrž ni privilegij vseh bralcev. Njena dnevnopolitična raba ji namreč nadeva ton obrabljenosti, če ne kar zlorabljenosti. Kot antropološko dejstvo je sicer nekaj tako temeljnega in čudovitega, da bi si predsednik republike slavnostni govor lahko kdaj na moč poenostavil. Samo nekajkrat bi ponovil »Domoljubje. – Domoljubje. – Domoljubje …« pa bi bilo. Vsem bi bilo jasno, o čem govori. Vsem bi se zdel to domišljen govor s poetičnim uvodom, zanimivim jedrom in močnim zaključkom. Pa žal ni povsem tako.