V kolumni preberite: 

Enodružinske hiše v predmestjih ali na podeželju so na slabem glasu. Udeležujemo se lahko številnih arhitekturnih konferenc in beremo številne članke o tem, kako so te hiše »klimatsko grešne«, energetsko potratne, kako z razpršeno gradnjo kvarijo kulturno krajino podeželja. Najdemo lahko celo eseje o tem, kako takšna tipologija promovira bivanjski model tradicionalne nuklearne družine, zaprte pred zunanjim svetom ter z jasno določenimi in nespremenljivimi spolnimi vlogami.

Toda namesto da prevelike hiše razumemo kot breme, ki se ga moramo čim prej rešiti, lahko to razširjeno pozidavo, ki je pomemben del naše kulturno-družbene dediščine, raje prepoznamo kot vrednost. Namesto problema lahko v teh že zgrajenih stavbah, starih povprečno od 50 do 70 let, torej potrebnih prenove, prepoznamo priložnost: to je dediščina, ki jo lahko ohranimo in s primerno reorganizacijo prilagodimo za uporabo v sodobnem in prihodnjem času.