V nadaljevanju preberite:

Mesta so bila vedno utemeljena na kratkih razdaljah in povezanosti različne ponudbe. Tudi zato nas historična mesteca vsakič znova očarajo. To je veljalo vse do razrasta modernizma, ki pa je mesta spremenil. Urbanistično načrtovanje je podredil meri avtomobila, ne več meri človeka. To je bilo še posebej izrazito v ameriških predmestjih, toda tudi v Evropi – spomnimo se samo na utopično Le Corbusierovo idejo Plan Voisin (1925), ki je v želji, da bi prekinil tradicijo in zgradil novi, boljši svet, predvidel rušitev zgodovinskega centra Pariza in ga nadomestil z bolje osončenimi stolpnicami. Tudi pri nas se nismo izognili trendu: razširjena nova Titova cesta kot prometna povezava je nastala v imenu modernizacije in nove mobilnosti, za kar so žrtvovali nekaj neprecenljivih historičnih ambientov, na primer Kozlerjevo palačo. Ideje takratnih urbanistov so bile še bolj drzne: Ravnikar je, navdihnjen po Corbusiejevi ideji, predvidel rušenje celotnega območja historične Ljubljane med Kongresnim trgom in Čopovo, da bi tam postavil sodobne modernistične bloke. Vendar na srečo te ideje ni uresničil – kmalu je tudi sam spoznal, da se je zmotil.