Nove terapije

Devetnajstega oktobra je potekal zanimiv simpozij »Napredne celične terapije v UKC v Ljubljani«, na katerem smo se srečali strokovnjaki, ki se ukvarjamo s presaditvami celic za namene zdravljenja. Nekatere vrste presajanja celic v zdravilne namene so že zelo stare – že leta 1818 je angleški porodničar James Blundell porodnico z veliko izgubo krvi uspešno ozdravil z vbrizganjem krvi njenega moža. Izkrvavitev porodnic je bila pred nastankom sodobnega porodništva namreč zelo pogost pojav. Vendar je bila transfuzija krvi do konca 19. stoletja zelo tvegan medicinski postopek, saj niso poznali krvnih skupin in je bila izbira dajalca naključna, kar je v približno tretjini primerov privedlo do hudih neželenih učinkov, neredko celo smrti prejemnika transfuzije. Šele z odkritjem krvnih skupin v letih 1900–1902 je postala transfuzija varen način zdravljenja.

Drugi velik mejnik pri celičnem zdravljenju je presaditev krvotvornih matičnih celic (PKMC, »transplantacija kostnega mozga«), ki omogoča ponovno »oživitev« kostnega mozga, da lahko začne spet proizvajati krvne celice, brez katerih seveda ni mogoče živeti. Postopek, ki ga je leta 1956 prvi izvedel dr. Thomas Donnall v New Yorku, je pravzaprav posledica strahu pred atomsko vojno in ogromnih vlaganj (zlasti ameriške vojske) v raziskave radiacijske bolezni in njenega zdravljenja. Ker radiacija uniči celice kostnega mozga, so raziskovalci našli način, da je mogoče celice kostnega mozga zdravega človeka uspešno nasaditi v radiacijsko uničen, nedelujoč kostni mozeg in tako obolelemu rešiti življenje. Danes je postopek nepogrešljiv pri onkoloških terapijah, ki povzročijo uničenje kostnega mozga (kot pri radiacijski bolezni). Tovrstne onkološke terapije ne bi bile mogoče, če ne bi imeli za bolnika pripravljenih krvotvornih matičnih celic, s katerimi je mogoče po terapiji spet obnoviti delovanje kostnega mozga.

Zakaj ne bi pospešili regeneracije tako, da v poškodovana tkiva injiciramo velike količine matičnih celic? Jože Suhadolnik/Delo

A transfuzija in PKMC spadata med klasična zdravljenja s celicami, medtem ko med napredna uvrščamo tista, ki jih uvajamo na novo in ob tem pridobivamo izkušnje glede izvedbe zdravljenja in še bolj glede skupin bolnikov, pri katerih so tovrstna zdravljenja koristna. Pri tem gre po eni strani za veliko področje regenerativnega zdravljenja z matičnimi celicami, ki je na neki način nadaljevanje postopkov PKMC, le da se matične celice aplicira lokalno (v srčno mišico, hrbtenjačo, možgansko tkivo, sklepni hrustanec) – z namenom, da se v prizadetem tkivu preoblikujejo v nove, funkcionalne celice tistega tkiva. Pokazalo se je namreč, da se v tkivih celice nenehno obnavljajo in da celice za obnovo vse življenje nastajajo v kostnem mozgu in po žilah pridejo do posamičnih tkiv. Zakaj torej ne bi pospešili regeneracije tako, da v poškodovana tkiva injiciramo velike količine matičnih celic?

Druga vrsta naprednih celičnih terapij je proizvodnja celic CAR-T (ang. Chimeric antigen receptor T cells). To so bolnikove lastne imunske celice – limfociti T, ki jih za namen terapije odvzamemo iz bolnika in jih v inkubatorju gensko spremenimo tako, da dobijo nov receptor (»senzor«) za prepoznavanje bolnikovih tumorskih celic. Tako pripravljene »umetne limfocite T« se v inkubatorju dodatno razmnoži in nato injicira v bolnika z namenom, da celice CAR-T najdejo, napadejo in uničijo tumor.

Vzpostavitev proizvodnje celic CAR-T smo za začetek namenili predvsem za zdravljenje nekaterih hematoloških rakov, pri katerih se je ta terapija v svetu že izkazala za zelo uspešno. Za vzpostavitev zahtevne proizvodnje gensko spremenjenih imunskih celic smo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete UL angažirali ekipo mladih strokovnjakov (Katka Pohar, Miša Marušić, Matic Brvar), ki se bo skupaj s hematologi UKC, ki jih vodi prof. dr. Samo Zver, lahko v celoti posvečala prvim korakom in razvoju zahtevnega zdravljenja.

Pri tem se bodo celice najprej producirale v zaprtih, avtomatiziranih celičnih inkubatorjih (CliniMACS Prodigy), ki jih je v odmevni donatorski akciji pridobilo Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo. Gre za zaprt inkubacijski sistem, v katerem se bolnikove bele krvne celice ves čas postopka pretakajo znotraj povezanih biokompatibilnih cevi in vrečk. Znotraj tega sistema se imunske celice v posameznih fazah koncentrirajo in aktivirajo, nato jim z dodatkom virusov (lentivirusi) vnesemo gen za dodaten »senzor« za tumorske celice, na koncu pa sledi ekspanzija limfocitov T do množine, ki je primerna za učinkovito zdravljenje. Tako pripravljene celice se kar znotraj inkubatorskega sistema zberejo v infuzijsko vrečko, ki se jo nato sterilno odvari in prenese do bolnika za infuzijo celic v žilo.

Na simpoziju se je pokazalo, da je strokovnjakov in ekip, ki se ukvarjajo s celičnimi terapijami, pri nas pravzaprav zelo veliko, zlasti razveseljivo je tudi veliko zanimanje predkliničnih raziskovalnih skupin, ki bi znale narediti tudi učinkovite virusne vektorje za proizvajanje doma pripravljenih »senzorjev«. Z biotehnološko skupino, ki jo vodi prof. dr. Roman Jerala, pri projektu priprave celic CAR-T že od začetka sodelujemo, a dejstvo, da je zanimanje za tovrstne tehnologije v Sloveniji zelo široko, bi zahtevalo nekaj dodatne volje, da bi skupni napori postali bolj organizirani, usklajeni in s tem bolj učinkoviti.