(KOMENTAR) Neopredeljena slabokrvnost

Prejšnji teden je naš kolega, prof. dr. Samo Zver, na teh straneh opozoril na strokovno nesprejemljivo prakso ZZZS pri postavljanju diagnoze in zdravljenju slabokrvnosti pri bolnikih z rakom, katere končna posledica je zmanjšanje plačila, ki ga za zdravljenje rakavih bolnikov prejme UKC Ljubljana. Sledil je odgovor ZZZS, ki precej na dolgo utemeljuje svoje odločitve, na podlagi katerih so UKC v okviru zadnjega nadzora za opravljene storitve zmanjšali priznana sredstva za skoraj 400.000 evrov.

Ker je omenjeni nadzor ZZZS vključeval tudi obravnavo otrok z rakom in ker smo bili pri tem udeleženi in prizadeti tudi na Pediatrični kliniki UKC, podajamo še svoje videnje zapleta.

V nadzoru so nam zmanjšali plačilo za opravljene storitve v zadnjih treh mesecih leta 2023 za 309.231,94 evra z utemeljitvijo, da bi morali vsem otrokom z rakom, ki smo jih med intenzivnim onkološkim zdravljenjem zdravili tudi s krvjo, postaviti diagnozo neopredeljene slabokrvnosti. Večinoma je šlo za otroke z levkemijo. V okviru zdravljenja rakave bolezni otroku dajemo zdravila, ki ubijajo rakave celice, a pri tem škodljivo delujejo tudi na druga tkiva v otrokovem telesu, predvsem krvne celice. Takšni otroci zato pogosto potrebujejo zdravljenje s krvnimi pripravki. In pri njih seveda prekleto dobro vemo, zakaj do slabokrvnosti pride. Zaradi onkološkega zdravljenja, ki zdravi raka, a hkrati vpliva na vse hitro deleče se celice v otrokovem telesu. To je še kako dobro oziroma jasno opredeljena slabokrvnost, ki jo vzamemo v zakup, in zdravimo po najboljših močeh, saj je to za malega bolnika edina pot k ozdravitvi.

Res je, da v Sloveniji od leta 2004 za plačilo zdravstvenih storitev uporabljamo metodologijo skupin primerljivih primerov (SPP) oziroma »medicinsko-denarnih enot«, kot to posrečeno imenuje g. Kos v odgovoru ZZZS. A podlaga za dobro obravnavo bolnika je diagnoza bolezni in v medicini velja pravilo, da bolj ko je diagnoza natančna, bolj je zdravljenje lahko usmerjeno in posledično tudi učinkovitejše. Zdaj pa moramo nenadoma zaradi kaprice ZZZS oziroma obračuna bolnikom spreminjati pravilno postavljene glavne diagnoze.

Marko Pokorn, strokovni direktor Pediatrične klinike Ljubljana. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Bolnik, ki je slabokrven zaradi raka, je drugače slabokrven in potrebuje drugačen krvni pripravek kot bolnik, ki je slabokrven zaradi takšne ali drugačne krvavitve. Ne potrebuje le drugačnega pripravka krvi, potrebuje tudi popolnoma drugačno, zahtevnejšo obravnavo. Za primer podatek iz nam bližnje Avstrije: tam imajo podoben sistem kot mi, se pravi avstrijsko različico avstralskega sistema, kjer pa imajo otroški onkološki primeri zaradi večje zahtevnosti obravnave večinoma višje »medicinsko-denarne enote«, kar so nam potrdili iz največje otroške onkološke bolnišnice na Dunaju. Ne verjamemo pa, da si v Avstriji plačnik zdravstvenih storitev z nadzori prizadeva za le en cilj, namreč, da opravljene storitve ne bi plačal.

Pustimo ob strani medicinsko stroko, kjer našim profesorjem pamet solijo zdravniki ZZZS, ki, vsaj v tem primeru, ne delajo z bolniki in hkrati nimajo ne volje ne znanja, da bi si vzeli čas in prisluhnili kolegom. Verjamemo, da ne pričakujemo preveč, ko želimo, da bi skupaj pregledali strokovne in obračunske vsebine. Ne razumemo in ne moremo pa sprejeti tega, da ZZZS enostransko spreminja navodila kodiranja in s tem v zvezi ne poda jasnih navodil, kar je razvidno tudi iz različnih interpretacij različnih nadzornikov ZZZS.

Res je, da »Standardi kodiranja – avstralska različica 11 in slovenske dopolnitve« predpisujejo, da je treba bolniku z rakom, ki je slabokrven, postaviti diagnozo neopredeljena slabokrvnost in to je osnova za obračun. Kot vedno pa se hudič skriva v ključni podrobnosti, ki jo ZZZS zamolči: v Avstraliji vse storitve v zvezi s krvnimi pripravki plača država iz proračuna. Avstralske bolnišnice za krvne pripravke ne plačajo niti centa, kri dobijo brezplačno. Pri nas ni tako, kri moramo krvavo plačevati Zavodu za transfuzijsko medicino, in to iz denarja, ki nam ga na podlagi avstralskih »medicinsko denarnih enot« (v katere pa stroški krvi niso všteti!), nameni ZZZS. In to je zgolj za otroke z rakom v letu 2023 naneslo skoraj 400.000 evrov. Za odrasle bolnike s krvnim rakom je letni znesek čez palec petkrat večji.

FOTO: Črt Piksi

Strinjamo se, da je treba omejena finančna sredstva, ki jih za zdravstvo namenjamo v Sloveniji, uporabiti smotrno. Verjamemo, da je ZZZS v škripcih, ker mora plačevati vse mogoče radiološke storitve. Te izvajajo številni (predvsem zasebni) izvajalci po državi, ki na ta račun kujejo mastne dobičke. Ne smejo pa zaradi tega biti prikrajšane univerzitetne bolnišnice, ki so, vsem poskusom rušenja navkljub, še vedno stebri vsem dostopne vrhunske medicine. Pri nas cilj poslovanja ni dobiček, ampak vzdržnost, da ohranimo finančno solventnost vse dražji medicini navkljub. In tudi tu se strinjamo s profesorjem Zverom: takale poniglavost ZZZS je nož v hrbet vrhunski medicini.

Avstralski sistem, ki je preverjen in verodostojen, smo prevzeli – a kot se je izkazalo prav v našem primeru, smo ga prevzeli s figo v žepu, saj moramo mi, v nasprotju z Avstralci, krvne pripravke plačevati iz »medicinsko-denarnih enot«, ki nam jih skopo odmerja ZZZS in v originalni avstralski model niso vključeni, zato z vsakim rakavim bolnikom ustvarjamo izgubo. Drugače povedano, ob zdravljenju vsakega bolnika krvavimo sami.

A to nas ne bo ustavilo pri odločenosti, da bomo svojim bolnikom še naprej zagotavljali najboljšo mogočo oskrbo, ne glede na to, v kakšne strokovne šlamastike nas sili ZZZS: ne bomo izkrvaveli do neopredeljene slabokrvnosti, ampak se bomo zavzeli za ureditev razmer, zato smo na ministrstvu za zdravje že sprožili pobudo za ločeno obračunavanje stroškov krvi in krvnih pripravkov. Nas pa ob vsem žalosti sprenevedanje in zavajanje javnosti ZZZS, katerega osnovno poslanstvo bi moralo biti zagotavljanje transparentne in upravičene porabe sredstev predvsem na podlagi kakovostno opravljenih zdravstvenih storitev, ne pa samovoljno krčenje sredstev za zdravljenje rakavih bolnikov, tudi otrok.

***

Prof. dr. Janez Jazbec, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike;

doc. dr. Marko Pokorn, dr. med., strokovni direktor Pediatrične klinike UKC Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališč uredništva.