V nadaljevanju preberite:

Živimo v časih malih hitlerjev in drobnih mussolinijev, miniaturnih stalinov in, da ne pozabimo na Azijo, majhnih maocetungov. Pred stoletjem pa so živeli v dobi samooklicanih napoleonov. Sam Napoleon Bonaparte se seveda ni imel zgolj za Napoleona, cesarja Francozov, ampak predvsem tudi za novodobnega Julija Cezarja.

Ko je preživljal svoje zadnje dni na Sveti Heleni, se je kratkočasil s pisanjem komentarja Cezarjevih vojn. Kamorkoli se ozremo, vedno najdemo koga, ki se ozira v preteklost in vsem drugim kroji prihodnost.

Zgodovina ima, kot kaže, vsaj motivacijsko vlogo. Koliko pa poznavanje preteklosti lahko pomaga razumeti sedanjost? Morda tudi napovedati prihodnost? V teoriji je izziv, seveda, precej manjši kot v praksi. Vse, kar potrebujemo, je zgodovinska ustreznica – in vedeli bomo, kaj se bo zgodilo. Se pravi, če najdemo »ta pravo« zgodovinsko šablono, lahko dopolnimo vse manjkajoče dele aktualne slike, tudi tiste, ki se še sploh niso zgodili. A kaj, ko obstaja veliko možnih šablon.