Koprčani, ne ga sr..!

Stvar je resnejša, kot se zdi na prvi, drugi in tretji pogled. Koprčani bodo imeli najlepšo plažo na Jadranu, je celo večkrat obljubljal prejšnji župan, z enakim imenom kot britanski premier. In ljudje so mu verjeli. Da bodo rasli razgledni stolpi pod oblaki, da bodo imeli najlepše stadione in parke, da bodo živeli v raju. Samo ... potrpeti bo treba. In prenehati, oprostite izrazu, kakat. Vsaj začasno.

Ta začasnost traja že 16 let in več. Kajti to, da na plaži Žusterna smrdi, vedo Koprčani še več let. Malce nerodno je imeti najlepšo plažo na Jadranu, najbolj nagrajeni park v galaksiji, pa si niti enega poštenega kakca ne moreš privoščiti.

Prejšnji župan si je v svojem znanem slogu upal in srčno želel vso krivdo naprtiti svojemu nasledniku. S kakanjem je vse v redu, pravi bivši, samo župan ni pravšnji in zato imajo na kopališču, kar imajo. Zdaj se moramo odločiti: naj verjamemo tistim, ki pravijo, da tam smrdi še iz časov bivšega Faraona, ali je za milijarde »ekoli« bakterij kriv novi župan?

Ekipa novega župana je, roko na srce, precej zbegana. Bolj ko iščejo, hitreje morajo menjavati zastave na plaži. Normalni Koprčani pa se sprašujejo, kje so bili državni (denimo okoljski in zdravstveni) inšpektorji doslej, kaj so izmerili in kaj so ukrenili. Kje so jemali vzorce, da je bila voda vsa leta idealna, čeprav je zadoščal preprost vohalni organ, da je razkril katastrofo v mestu, kjer fekalna divizija doslej ni prinašala volilnih točk. Zdaj pa je najglasnejši tisti, ki je imel največ priložnosti, da bi v 16 letih vse koprske kanale obdelal z zlatimi ploščicami, a jih ni. Šele zdaj vedo, da imajo samo na tem koncu obale še iz prejšnjih mandatov vsaj 26 hiš z greznico, da so torej vsem stolpom in lučkam navkljub Koprčani ostali v srednjem veku.



Te dni smo lahko brali, kako malo se je spremenilo v Portorožu v zadnjih tridesetih letih. Ena redkih pridobitev da je bilo nasutje mivke na mestno kopališče. Hja, spomin zlate ribice. Kmalu bo sto let, kar ima Portorož mivko na plaži.

Sicer pa se je v Portorožu v zadnjih 120 letih veliko spremenilo. Na slabše! Portorož je imel leta 1902 železniško povezavo s Trstom. Oktobra 1909 je začel voziti prvi trolejbus na električni pogon na ozemlju današnje Slovenije. Elektriko so pridobivali v manjši plinski termoelektrarni pri današnjem Bernardinu. (Ha!) Dve leti kasneje so v pičlih šestih mesecih zgradili tramvajsko progo. Imeli so dnevne ladijske linije s Trstom in istrskimi kraji.

Dunajski Neue Freie Presse je 23. avgusta 1910 zapisal: »Hotel Palace Kurhotel je največji, najbolj eleganten in moderno opremljen hotel na avstrijski rivieri.« Zgradili so ga prej kot v enem letu. Leta 1921 so začeli na morju pred Portorožem pristajati prvi hidroplani in kmalu zatem so imeli redno letalsko povezavo z Benetkami, Milanom in Torinom. Tramvajske vozove so z velikimi motornimi jadrnicami leta 1953 odpeljali v Dubrovnik in Ploče (za Sarajevo).

Odtlej je Portorož doživel še nekaj vzponov in padcev. Zdaj, na primer, že kaki dve leti čaka na podržavljenje paradržavnih hotelov. Beseda para-državno za sedanje lastništvo povsem ustreza stanju, saj se turistični razvoj v kraju odvija s hitrostjo pogona na paro. Prav nobenega resnega razloga ni, da bi morali hoteli ostati v očitno neučinkoviti državni lasti. Edini razumen argument, ki mu minister Zdravko Počivalšek sicer ne bo javno pritrdil, je ta, da bi bilo povsem nesprejemljivo, če bi vsi hoteli edinega slovenskega Portoroža pristali v rokah enega samega lastnika, in še ta bi lahko bil razposajeno špekulantske narave.

Če bi mu, denimo, počil film, elastika v spodnjih hlačah, ali bi vse skupaj narobe zakockal, bi šel Portorož v franže. Tak monopolni in odvisni položaj izjemnega butičnega cesarsko avstroogrskega turističnega bisera bi bil zato nesprejemljiv, saj bi se Portorožu v takšni privatni lastnini lahko godilo še veliko slabše (čeprav si je slabše težko predstavljati), kot se mu danes, z burekdžinicami, kebabdžinicami, Grafistovo plastik fantastik in kič sabotažo sredi Portoroža in Pirana, z dvajset let propadajočo Metropolovo plažo, razpadajočo Taverno, Kaštelom, kampom, kolesarskim in prometnim kaosom, skladišči soli itd.

Privat ali državno, v Portorožu to sploh ni vprašanje, oboje prinaša enako »fekalno« onesnaženje. Kakajo pa eni in drugi, le da forešti malo bolj.