(KOLUMNA) Ko športniku zastanejo mišice

Julija, ko je potekal Tour de France, je v reviji Science Immunology izšel zanimiv članek o vzrokih nenadne in izrazite mišične oslabelosti ob na videz blagih virozah. Pojav poznajo in se ga bojijo številni športniki (tudi na Touru je kar nekaj kolesarjev odstopilo zaradi »blagega covida-19«), saj jim v hipu lahko pokvari karierne cilje, za katere so delali več mesecev in let. Avtorji članka (Shuo Yang in sod. z Washingtonske univerze) so z vnetnim draženjem možganov (miši in vinskih mušic) eksperimentalno povzročali mišično oslabelost. Ugotovili so, da vzdraženi možgani prek tvorbe vnetnega mediatorja interlevkina 6 (IL-6) zavrejo delovanje mišičnih mitohondrijev (strukture, ki v celici proizvajajo energijo) in s tem naglo oslabitev mišične moči.

Vrednost odkritja, o katerem je takoj završalo po znanstvenem omrežju x, je v nazornem prikazu, da vsako vnetno dogajanje v možganih (virusna okužba, oksidativni stres, poškodba) takoj povzroči zavoro delovanja mišic, obenem pa je pokazan tudi mehanizem te zavore (mediator IL-6), na katerega je mogoče tudi farmakološko vplivati. Evolucijski pomen tega »možganskega refleksa« je verjetno v tem, da bolna žival obleži v skrivališču in se ne izpostavlja plenilcem, hkrati pa ne prenaša bolezni na druge živali.

Med virusi, s katerimi so raziskovalci »dražili možgane« je bil tudi povzročitelj covida-19, saj je bila raziskava delana tudi z mislijo, kako razložiti utrujenost in mišično oslabelost pri »dolgem covidu-19«. Za to vrsto postcovidnega sindroma je značilna predvsem izčrpavajoča utrujenost, ki se poglobi ob vsakem poskusu fizičnega ali tudi miselnega napora. Bolnik je brez energije, izčrpan, ne zmore se koncentrirati, praviloma ga mučijo tudi glavoboli in motnje spanja – nespečnost ali pa spanje, po katerem se ne zbudi spočit.

Pogoste so depresije in tudi samomorilne misli ter poskusi samomora. Ta vrsta postcovidnega sindroma ni povezana s težo prebolelega covida-19, niti ne gre za enostavno nadaljevanje bolezni, pač pa se težave pogosto pojavijo že po na videz umirjeni bolezni. Večkrat, ko človek preboli covid-19, večja je verjetnost tega sindroma.

Opisani postcovidni »utrujenosti« je bila pred pandemijo najbolj podobna bolezen, ki jo pri nas imenujemo »sindrom kronične utrujenosti«, v strokovni literaturi pa se uveljavlja ime »mialgični encefalomielitis oziroma sindrom kronične utrujenosti« (ME/CFS). Obe obliki bolezni, postcovidna in ME/CFS, imata veliko skupnega, tudi to, da spadata med vnetne in imunološke zaplete prebolelih sistemskih virusnih bolezni. Pri ME/CFS se kot verjetna vzročna virusna okužba največkrat pojavlja infekcijska mononukleoza, ki jo povzroča virus EBV. Hkrati je virus EBV resna težava prenekaterih športnikov, saj po prvi okužbi (mononukleozi) ostane trajno v telesu in se ob napornih treningih ali tekmovanjih nenadoma reaktivira, pri tem pa zelo zmanjša mišično zmogljivost.

Treningi lahko zbudijo speče viruse in zelo omejijo uspešnost športnikov. FOTO: Manon Cruz/Reuters

Če se »speči EBV« vsakič zbudi že ob količini treninga, ki je manjša od potrebnega za športni uspeh, je to pri športniku praviloma konec njegove športne kariere. Poskusi nadaljevanja postanejo kot zabijanje z glavo ob steno, saj vsakič, ko trening prebije določeno raven, vse pridobitve treninga v hipu zruši reaktivacija virusa in športnik se spet znajde tam, kjer je bil pred ciklusom treniranja. Seveda takega brezplodnega zaganjanja športniki praviloma ne zdržijo in se sprijaznijo, da je virus postal omejitev njihove športne zmogljivosti, čeprav bi njihove mišice sicer zmogle veliko več. A ne morejo, ker se na določeni stopnji športnega napora zbudi virus.

Medicina pri teh težavah do zdaj žal ni znala veliko pomagati, saj je take športnike pravzaprav težko »diagnosticirati kot bolnike« – ob »normalnem« življenju so povsem zdravi ljudje in v definicijo zdravja vsekakor ne spada zmožnost naporov, potrebnih za profesionalni šport. Hkrati pa je težava lahko mučna in tragična za športnike, ki imajo voljo, talent in ves psihofizični potencial, ki so ga gradili več let. Potem pa vse ustavi muhast virus, ki se prehitro zbudi.

A zdaj je postalo vsaj bolj razumljivo, kako ta težava poteka. Mišice ob treningu tvorijo svoj lastni IL-6, ki mišicam celo pomaga pri rasti – dokler ostaja znotraj mišičnega tkiva in v omejeni količini. Čim več je treninga, več mediatorja IL-6 se razširi tudi v kri, kjer pa so celice (limfociti B), v katerih spi virus EVB. Pri ljudeh, pri katerih imajo virusi »rahlejši spanec« (to je verjetno dedno pogojeno) se ob razmeroma majhni količini treninga oziroma vnetja njihovi virusi v krvi že prebudijo in se začnejo hitro razmnoževati. To zaznajo možgani in povzročijo nastanek velike količine mediatorja IL-6 v krvi. Ta deluje neposredno na mišice in zavre delovanje njihovih energetskih central – mitohondrijev. Mišice zato skoraj hipoma oslabijo in športnikovi rezultati nenadoma niso več podobni tistemu, kar je pridelal s treningom.

Tovrstna odkritja obetajo, da bo z zdravili, ki bodo ciljala vnetno pot mediatorja IL-6, vendarle mogoče zaustaviti težave z virusi, ki kljub na videz blagim kliničnim okužbam povzročajo hude težave. Predvsem bi šlo seveda za zdravljenje bolnikov z dolgim covidom-19 in že prej znanim »sindromom kronične utrujenosti«. Seveda pa ne bi bilo odveč, če bi bilo tako mogoče reševati tudi težave športnikov, ki se nenadoma znajdejo pred nepremagljivo oviro, ki jo povzroči neznaten virus, ki ga muči nespečnost. O tem, ali bi bilo tako preventivno protivnetno zdravljenje tudi neke vrste doping, pa bodo morali presoditi za to poklicani.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.