V nadaljevanju preberite:

Med žanri, ki so se uveljavili v slovenski žurnalistiki v zadnjih dveh letih, bomo najbrž težko našli takšnega, ki bi bralcem bolj presedal kot dopisovanje slovenskih intelektualcev o vojni v Ukrajini. Javna pisma in protipisma, gostujoči članki in odgovori nanje, neskončne polemike v pismih bralcev – vse to je pogosto potrjujoče že za avtorje, ki se tega športa udeležujemo, kaj šele za bralce, ki ga spremljajo.

In vendar, kot je pokazala vloga Slovenije pri nedavni izmenjavi zapornikov med Rusijo in zahodnimi državami, ni nepomembno, kakšno držo zavzame naša država do vojne in njene razrešitve. In kot je pokazala zadnja ukrajinska ofenziva na rusko ozemlje, sta njen nadaljnji razvoj in izid vse prej kot odločena. Javna razprava, naj bo še tako utrujajoča, ostaja nujna.

Obstajajo pa načini, kako jo izboljšati. Denimo tako, da se poskušamo izogniti dialogu gluhih in se neposredno lotimo argumente kritikov. Taktika nasprotnikov zahodne in slovenske podpore Ukrajini pa je ves čas nasprotna: ponavljajo iste krilatice, a se le redko spoprimejo s protiargumenti in jih skušajo ovreči. To je v resnici razlog, zakaj se razprava pogosto zdi jalova, dialog pa nemogoč.