V nadaljevanju preberite:

Vsi smo pozabili, kaj se je pripetilo v nedeljo, 31. julija 1927. Nič tragičnega ni bilo – niti ne prelomnega, čeprav gotovo ni šlo za kaj običajnega. Je pa bilo vsekakor pomenljivo. In nenavadno odmevno – v slovenski zgodovini je malo dogodkov, o katerih bi svetovni tisk tako izdatno poročal. Najbrž je bilo tudi edinkrat, ko nihče ni želel popravljati površnih tujih novinarjev.      

Odvijalo se je na krasnem podeželju, v vasi Reteče pri Škofji Loki, kjer je ob Sori nastalo divje kopališče. Reka je bila čista in topla, tudi do 24 stopinj Celzija je imela, »kar odgovarja skoro toplini morske vode ob našem Primorju,« je opazil dnevnik Jutro. Sava jih je medtem imela zgolj 18. Železnice so tudi uvedle posebne kopalne karte, s 50-odstotnim popustom, in tako so Reteče tisto leto postale »najljubše kopališče Ljubljančanom«. Ali kot je poročal Slovenski narod: »Topla voda, mivka, divno lepa okolica je tako navdušila kopalce, da pravijo mnogi: Čemu bi hodili na morje, ko je vendar ob naših vodah tako nebeško lepo in prijetno.«