Markeš: Zunanjo politiko Združenih držav Amerike vodi Netanjahu

Ali Žerdin in Janez Markeš v tokratnem pogovoru analizirata turbulentno dogajanje, povezano z administracijo Donalda Trumpa. Pogovor začenjata z nedavnim obiskom ameriške delegacije na Grenlandiji, enem od ozemelj, ki si jih ZDA pod Trumpom očitno želijo. Žerdin opaža, da je bil sprejem pričakovano hladen: »Ni šlo samo za mraz v sferi, ampak za mraz v medčloveških odnosih.«

Markeš meni, da hlad ni omejen le na Grenlandijo. »Američani pač postajajo osovraženi. Govorimo o Trumpovi administraciji, sicer nekoliko manj, ampak vtis postaja že generalen po vsem svetu.« J. D. Vancea opiše kot »izredno trdo in nespodobno osebo, zelo nekompetentno«, podobno slovenskemu politiku Grimsu, in dodaja, da svet to hitro prepozna.

Po Markeševem mnenju Trump poskuša preoblikovati notranjo politiko ZDA, da bi ugajal svoji volilni bazi, ki je bila nezadovoljna s prejšnjim stanjem – draginjo stanovanj, hrane in splošnim standardom. Kljub temu pa Gallupove raziskave kažejo, da nobena od Trumpovih politik nima več kot 50-odstotne podpore.

Izraelski vpliv in nevarna igra

Markeš ostro izpostavi vpliv Izraela na ameriško zunanjo politiko: »Zunanja politika je več kot očitno vodena po Izraelu oziroma židovskem lobiju v Ameriki. Benjamin Netanjahu vodi zunanjo politiko Združenih držav Amerike.« Čeprav Trump morda deluje kot klovn, Markeš verjame, da ima neki strateški načrt, a se boji, da je ta »zelo slab, zelo spontan, zelo od dneva do dneva uravnan« in se za Ameriko ne bo dobro končal. »Norost obiska na Grenlandiji ponazarja samo širino norosti,« sklene Markeš in omeni današnji dan, 2. april, ki ga Trump pompozno napoveduje kot »Liberation Day« – dan uvedbe novih carin, čeprav podrobnosti še niso znane.

Žerdin dodaja, da je mednarodna ureditev zadnjih desetletij slonela na ZDA kot »dobrohotnem hegemonu«, ki je svetu nudil kulturo in podporo. »Zdaj je ta dobrohotnost ugasnila,« ugotavlja. Markeš se strinja: »Tega je zavestno za vekomaj konec.«

Opozarja, da je bila Amerika utemeljena na liberalnem, svetovljanskem modelu, državi inteligentnih in ambicioznih beguncev, kjer je vladala »enotnost v različnosti«. Trumpov slogan »Make America Great Again« pa po njegovem mnenju postavlja »drhal na položaj übermensch«, kar je »nacistična pozicija«, ki ne sprejema drugačnosti, razen če koristi kapitalu. Očitno se mu zdi, da je »izraelski oziroma sionistični lobij« ugrabil ameriško demokracijo, kar ponazarjajo že nekdanje stoječe ovacije senatorjev obeh strank Netanjahuju.

Markeš Trumpa vidi kot »karikaturo humanizma« in »antihumanistično kliko, ki je hkrati narcisistično poškodovana do tako rekoč nepovratnosti«. Spomni na ostre kritike igralca Roberta De Nira na Trumpov račun, ki po njegovem mnenju odražajo, kaj si Trump zasluži.

Opozarja, da Trump ne bo uničil le odnosov z Evropo in Kanado, ampak predvsem Bližnji vzhod, v interesu sionistične politike. Premik letalonosilk in bombnikov proti Jemnu in v Indijski ocean vidi kot pripravo na bombardiranje Irana, kar je »vse v interesu Netanjahuja. Amerika od tega nima nič.«

Geopolitični odzivi in odpor Kanade

Medtem ko se Trump osredotoča na Grenlandijo in Bližnji vzhod, se drugje dogajajo pomembni premiki. »Ko se on steguje po Grenlandiji, se Rusi smejijo,« pravi Markeš. Kitajska izvaja vojaške vaje ob Tajvanu, potem ko so ZDA umaknile svojo oborožitev iz regije. Peking hkrati izraža pripravljenost sodelovati v mirovni misiji v Ukrajini in podpira ruske teritorialne zahteve do Krima, Donecka in Luganska. Rusija pa sporoča, da ni več zavezana ameriškim mirovnim sporazumom.

»Trump naenkrat sedi na kahlici in ne ve, kako uveljaviti svojo premoč nad zunanjo politiko,« analizira Markeš. Njegov edini cilj naj bi bil služenje sionističnim interesom in vojna z Iranom. Vendar Markeš meni, da Kitajska in Rusija pri tem ne bosta sodelovali in imata z Iranom drugačne načrte.

Odziv Rusije je jasen: »Putin je v tem tednu rekrutiral 150.000 novih vojakov. [...] S tem je nekaj hotel povedati. Ne bodo pustili, po moji presoji, da bi Amerika v interesu Netanjahuja napadla Iran.«

Žerdin pripomni, da so simpatije Moskve in Pekinga do Teherana konstanta, zaradi česar je intervencija proti Iranu »izjemno tvegana«. Markeš se strinja in jo označi za potencialno »civilizacijsko katastrofo«. Meni, da je treba ZDA in Netanjahuja, ki ga imenuje »vojni zločinec«, ustaviti.

Pogovor se nato preusmeri h Kanadi. Žerdin izpostavi njen odločni odpor. Markeš Kanado pohvali kot idola: »Kanada je naredila natanko to, kar suverena država mora narediti. Komolce gor, natisnili so plakate, natisnili so majice in so rekli 'albus' [hokejska gesta].« Poudarja, da so bili Kanadčani največji zavezniki in prijatelji ZDA, zato je Trumpovo obnašanje nesprejemljivo.

»Ta ameriški predsednik ne ve, kakšno škodo dela zdaj ugledu ameriške demokracije,« pravi Markeš in spomni, da je bila avtoriteta Amerike zgrajena na vrednotah ustanovnih očetov, kot sta toleranca in ločitev oblasti, ne pa na Trumpovem početju. Žerdinovo pripombo o skupni površini ZDA in Kanade Markeš zavrne z metaforo o nezaželeni poroki: »Govorimo o Kanadčanih, ki se nočejo poročiti s Trumpom.«

Dokaz o padcu ugleda ZDA Žerdin vidi v selitvi priznanega zgodovinarja Timothyja Snyderja z Univerze Yale v Toronto. Markeš dodaja, da tudi Evropa že ponuja ugodne pogoje ameriškim znanstvenikom, da se vrnejo in si »povrnejo svojo znanstveno svobodo«.

Posledice za Evropo in Slovenijo

Markeš opozarja, da Trumpova »politična norost« negativno vpliva tudi na slovensko desnico, ki posnema avtokrate, kot je Viktor Orbán. Hkrati opaža težave v Sloveniji na področju zdravstva in medijev. Izrazi solidarnost z novinarjem Rokom Kajzerjem, odpuščenim z Večera, in poziva k zakonski zaščiti novinarjev.

Čeprav se zdi, da se Amerika in Evropa krčita, Markeš meni, da je medijska situacija v ZDA še vedno nekoliko boljša, čeprav so univerze in svoboda govora pod napadom. Kot pozitiven znak vidi nedavno zmago liberalne kandidatke v Wisconsinu kljub milijonom, ki jih je v nasprotno kampanjo vložil Elon Musk. »To je že odziv na Trumpa,« meni Markeš.

Žerdin nato izpostavi spremembo v Orbánovi politiki do gibanja LGBT, ko je madžarski premier objavil podporo Marie Le Pen. Markeš pripomni, da sta enako storila tudi Janez Janša in Donald Trump. Vidi cinizem v tem, da desni populisti podpirajo nekoga, ki je obsojen zaradi kraje denarja. »Dejstvo je, da jih bo Trump potopil ravno toliko, kolikor jih je opolnomočil,« napoveduje Markeš.

Zato poziva slovenske proevropske stranke, kot sta Svoboda Roberta Goloba in stranka Vladimirja Prebiliča, naj »naredijo nekaj prepričljivega, da bodo lahko onemogočili fašizem«. Opozarja na nevarnost, da bi »sionist Joe Biden dobesedno na pladnju prinesel sionista Trumpa«, in vleče vzporednice s Slovenijo, kjer je Janša prav tako obiskal Jeruzalem.

Markeš slika mračen scenarij morebitne Janševe vlade, ki bi bila pod vplivom Orbána (»sionist Janša [...], ki je hkrati trapist, ki je hkrati urbanovec«). Boji se, da bi Orbán zahteval Prekmurje, medtem ko bi Janša molčal, proračun za orožje bi se višal, standard bi padal, nezadovoljstvo bi raslo, kar bi utrlo pot populizmu.

»Zato jaz dejansko apeliram na stranke, ki želijo naši državi in sploh zahodni civilizaciji dobro, da se začnejo resno ukvarjati s konceptualno politiko z resnimi argumenti,« poudarja in kot primer navaja socialne reforme, stanovanjsko vprašanje in obrambo javnega zdravstva. Le tako se bo po njegovem mnenju dalo preprečiti zmago Janše, čigar politika bi vodila v »konec demokracije«, podobno kot v Trumpovi Ameriki ali Orbánovi Madžarski. »Če se Evropa razkrije, je Slovenije konec,« sklene s svarilom.

Čeprav Žerdin meni, da je končna misel pesimistična, Markeš vztraja: »Toda to je bila optimistična želja. To se pravi, spametujte se, naredite nekaj za ljudi, da ne bodo prisiljeni voliti populistov.«