V nadaljevanju preberite:

New York Times je nedavno objavil članek, v katerem je opisal oklevanje Bidnove administracije v prvem tednu vélike ruske invazije na Ukrajino. »Domneva, da bo Moskva hitro zmagala, je vplivala na Bidnovo strateško odločanje (…). Ameriški uradniki so se bali, da bo sofisticirano orožje, poslano Ukrajini, slej ko prej padlo v ruske roke, podobno kot v Afganistanu … Zato so bili zelo zadržani glede orožja, ki so ga bili pripravljeni poslati.«

Američani so z osupljivo natančnostjo predvideli dinamiko in časovnico invazije: napačno pa so predvideli odločenost in sposobnost Ukrajincev, da se ji ubranijo. In niso bili edini. Ukrajinski odpor je osupnil svet.

Tudi sam sem pred dobrim letom, v svoji zadnji kolumni pred začetkom februarske invazije, domneval, da bo brutalnost ruske agresije strla začetni odpor (o čigar krčevitosti nisem nikoli dvomil) in da se bo frontna črta ustalila kvečjemu na Dnepru.

Zgodilo se je drugače. To, da so Ukrajinci proti prevladujočim pričakovanjem zunanjih opazovalcev – tako škodoželjnih kot dobrohotnih – tako uspešno ubranili svojo domovino in svobodo, je bil glavni dogodek leta 2022. Leto kasneje lahko brez pretiravanja, le s kancem zasluženega patosa ugotovimo, da so s svojim odporom spremenili tok evropske zgodovine.