V nadaljevanju preberite:

Muzeja osamosvojit­ve torej ne bo. Vsaj ne v taki obliki, kot si ga je zamislila prejšnja vladna večina. Da bi lažje razumeli, kaj se je zgodilo, se velja obrniti k politični teoriji. Ta razlikuje med demokracijami s konsenzualno in večinsko obliko odločanja.

Kot je v intervjuju za revijo Razpotja pred dobrim desetletjem pojasnil tržaški politolog Igor Guardiancich: »Konsenzualni sistem predvideva sodelovanje širokega spektra družbenih in političnih akterjev. V takšnih sistemih se lahko v sprejemanju reform marsikje zatakne: toda ko je sprejeta, je bolj verjetno, da bo vzdržala dlje. Konsenzualni modeli lahko torej zagotavljajo visoko stopnjo stabilnosti.

V državah z večinskim načinom odločanja ni treba iskati kompromisov: zakonodajalec lahko akterje, kot so civilna družba, sindikati in opozicija, mirno spregleda; toda obstaja večja nevarnost, da bo naslednja vlada razdrla delo prejšnje. Reforme je lažje spraviti skozi, a težje jih je ohraniti.«

Ali se ni natanko to zgodilo pri zgodbi o mrtvorojenem muzeju osamosvojitve? Tudi če ne sprejmemo teze o avtoritarnem značaju tretje vlade Janeza Janše, mar ni njeno delovanje povsem ustrezalo »večinskemu modelu vladanja«, kot ga opisuje Guardiancich? Slovenska ureditev vsebuje številne varovalke pred prevlado »začasnih in parcialnih stališč«, v kateri je že oče ameriške ustave James Madison videl največjo nevarnost za usodo republik; po svoji zasnovi je torej prej »konsenzualna« kot »večinska« demokracija.