V kolumni preberite: 

Zgodovini nenehno delamo krivico, jo maličimo in preoblikujemo po svojih potrebah, a boj proti fašizmu in nacizmu je nedotakljiva svetinja in eden od temeljev slovenske identitete. Je edini moralno neskaljen trenutek moderne evropske zgodovine. Antifašizem je ena redkih slovenskih ideologij, ki podira meje med razredi in generacijami. Zadostuje, da negujemo spomin: očetov, mam, babic, dedkov, prastaršev. »Smrt fašizmu, svoboda narodu!« ni puhlica, antifašizem pa je več kot ideologija, je čustvo, surovo in živo, ki je preživelo čas. Morda imamo v sedanjosti prav zato zadrego s fašizmom – njegovimi aktualnimi, novodobnimi reinkarnacijami. Skoraj bolj kot fašizma se bojimo tega, da bi ga končno prepoznali, da ga več ne bi mogli zanikati, da bi ga morali poimenovati. Kajti to bi pomenilo tudi, da bi morali proti njemu kaj ukreniti. Le ena stvar je, ki se je bojimo bolj od rabe te strašne, grde besede. Bojimo se preprostih vprašanj. Vprašanj kot: Ali slovenska vlada ravna skladno s fašističnimi vrednotami, mišljenjem in metodami? In pa: Kdaj si desni avtoritarni populizem sname masko in pokaže, kaj skriva? Kdaj se vrednote, mišljenje in metode spremenijo v odkriti fašizem in uradno ideologijo države?