Nad nami je neprestano visela obljuba, da se bomo spremenili, kot posamezniki in kot družba.
Galerija
Pripovedovanje zgodb nikoli ni nedolžno. Morda smo s poročanjem o zanikovalcih virusa in anticepilcih k uporu opogumili mnoge, ki so se sprva nemara držali ukrepov in priporočil ter zaupali verodostojnim virom. FOTO: Jure Eržen/Delo
V prispevku preberite:
Leta 1665 je v idilični in odmaknjeni angleški vasici na območju Peak District nenadoma izbruhnila kuga, ki je dotlej množično morila pretežno v Londonu. Medtem ko je vaščanka Elizabeth Hancock v osmih dneh pokopala svojih šest otrok in moža, so prebivalci bližnje vasi stali na sosednjem hribu in iz daljave z grozo opazovali njena samotna, družabno distancirana slovesa od vseh, ki jih je imela rada. Britanci si vse od tistih dni, ko je umrl vsak drugi, ki se je okužil z bakterijo, ki povzroča bubonsko kugo, pripovedujejo zgodbo o kolektivnem junaštvu v Eyamu: prebivalci majhne hribovske vasi so se izolirali za več kot leto dni, da bi preprečili širjenje kuge v velika angleška mesta.
Le en problem je. Zgodba, ki že stoletja navdihuje domišljijo Britancev, je izmišljena pri bistvenem poudarku. V Eyam je iz Londona po trgovskih poteh sicer res pripotovala bubonska kuga, izolacija Eyama pa je v resnici preprečila, da bi tistega leta umrlo tisoče ljudi v Sheffieldu, Derbyju in Manchestru. A poudarek na prostovoljni izolaciji je plod selektivnega spomina.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji