V nadaljevanju preberite: 

Ob začetku vsesplošne ruske invazije na Ukrajino so tisti, ki so nasprotovali evropski podpori napadeni državi, svoje pozicije argumentirali (če smemo tako imenovati njihovo opletanje z logično nepovezanimi klišeji), da se nas vojna v Ukrajini pravzaprav ne tiče, saj je »posredniška vojna« med Rusijo in ZDA. Oziroma, bolje rečeno, tiče se nas natanko do te mere, da si moramo prizadevati, da se čim prej konča, kakopak tako, da se napadalki zagotovi, da bo z »mirom« dosegla cilje, s katerimi je začela vojno. Pri tem so mirne duše spregledali staro modrost, ki jo je nazadnje prodorno ubesedil libanonski avtor Nassim Taleb: »Mir brez pravice je zgolj podreditev.«

V stališčih tistih, ki se razglašajo za duhovne dediče partizanstva in v isti sapi trdijo, da je krivični mir, torej podreditev, boljša od vojne, zeva globoko protislovje. Ko gre za lastno zgodovino, menijo, da so bile celo vojaško nesmotrne partizanske akcije (bistveno bolj nepremišljene od delovanja poljskega ali francoskega odpora) vredne žrtev, saj se je iz vojne tragedije skoval uporniški duh slovenstva. Ko gre za Ukrajino, pa skandirajo »bolje rob nego grob« in Ukrajince obtožujejo fanatičnega nacionalizma, ker ne sprejmejo njihovega nasveta.