V nadaljevanju preberite:

Alaviti so verska manjšina, ki se uvršča v šiitsko strujo islama. A v nasprotju s šiitizmom, kot ga poznamo v Iranu ali v Iraku, nimajo stroge verske hierarhije in sledijo svojevrstni interpretaciji islama, ki vključuje številne elemente krščanstva in misticizma. Gre za decentralizirano, ezoterično religijo, z elementi helenistične filozofije in starega feničanskega izročila. Je torej značilen primer verske tradicije, ki jo strokovnjaki za religije označujejo kot »sinkretično«, druge muslimanske struje pa kot heretično.

Alaviti namreč sledijo mnogim običajem in verovanjem, ki veljajo za »nemuslimanske«: raba alkohola, odsotnost petkratne dnevne molitve in njena nadomestitev z osebno molitvijo, ki bolj spominja na krščanske prakse, vera v reinkarnacijo in zavračanje prozelitizma, sicer tako značilnega za večino monoteističnih religij. Obtožba herezije se je še okrepila v zadnjih desetletjih, ko je alavitska skupnost šla skozi nagel proces sekularizacije, zaradi katerega je danes v obalnih mestih Sirije videti manj pokritih žensk kot v nekaterih velemestih zahodne Evrope.

Te značilnosti so pripomogle, da so alaviti odigrali ključno vlogo pri vzniku modernega sirskega nacionalizma, ki si je prizadeval za preseganje verskih razlik. Po krahu – moralnem, političnem, ekonomskem in nazadnje še vojaškem – nacionalističnega režima Bašarja al Asada so zato postali grešni kozel. Več mesecev so se nad njimi zbirali temni oblaki. Islamistične milice so zlasti v mešanih pokrajinah napadale alavitske skupnosti v imenu »boja proti ostankom nekdanjega režima«. Ko so na začetku marca prvič doživele oborožen odpor, je bil to znak za začetek vsesplošnega pogroma, ki je v obmorski pokrajini, ki ne šteje več kot dva milijona ljudi, po podatkih humanitarnih organizacij do zdaj terjal vsaj 1500 življenj. Verjetno pa še mnogo več.