Glavobol

V zadnjem letu so mnogi politični analitiki napovedovali, da bo zdravstvo osrednja predvolilna tema – zaradi nikoli rešenih problemov z dostopnostjo do zdravljenja, ki jih je epidemija stopnjevala do neznosnega ogrožanja življenj državljanov. Zato sem zdaj, ko so z začetkom kampanje vse stranke objavile volilne programe, z zanimanjem prebral načrte, namenjene reševanju problemov z zdravstvenim sistemom. In predvsem načrtom za reševanje osrednjega problema, ki ga ljudje najbolj čutimo – kriminalno dolgih čakalnih vrst.

Reševanje problema čakalnih vrst je pravzaprav idealni preizkus, ob katerem bi politika lahko demonstrirala, da je v resnici zmožna obvladati kompleksne procese v zdravstvenem sistemu do stopnje, da jih lahko preusmeri v rešitev problema, ki v praksi zadeva veliko večino državljanov. Za večino državljanov pravzaprav ni pomemben način, kako se najde rešitev, zanje je pomembno le, da bo problem čim prej rešen. In v resnici bi katerakoli politična opcija, če bi želela biti verodostojna, morala obljubiti ureditev problema čakalnih vrst najpozneje v dveh letih – do polovice mandata. Zato da bi prihodnji dve leti videli, ali sistem v resnici deluje. Vse obljube o preureditvi zdravstvenega sistema do konca naslednjega mandata so namreč prelaganje izvedbe in z njo povezanih zapletov na naslednjo vlado, ki ima praviloma spet čisto nove recepte in začne sistemske spremembe spet od začetka z namenom, da konec nikoli ne bo prišel.

Omikron v deželi Danski

A v nasprotju s pričakovanji v predvolilnih programih politične stranke o zdravstvu večinoma ne razkrijejo konkretnih načrtov (z izjemo NSi in Levice), prav nobena pa ne daje oprijemljivih zavez, da bo rešila problem čakalnih vrst. Pa bi bilo treba, kot sem napisal že v prejšnji kolumni, samo obljubiti, da bo po dveh letih vladanja in preoblikovanja zdravstvenega sistema vsak zavarovanec dobil osebno zdravstveno polico, s katero bo najpozneje v enem mesecu prišel do specialističnega pregleda in nato v strokovno ustreznem roku tudi do zdravljenja. Sicer bi sledila odškodninska odgovornost.

Za večino državljanov pravzaprav ni pomemben način, kako se najde rešitev, zanje je pomembno le, da bo problem čim prej rešen. FOTO: Matej Družnik/Delo

Zakaj je to tako ključna obljuba za ureditev zdravstva? Ker je naš ZZZS zavarovalniški spaček brez odgovornosti do svojih zavarovancev. Direktorja ZZZS bi lahko zabolela glava le, če bi odhodki ZZZS presegli načrtovani letni plan. Medtem pa mu za bolnike, ki umirajo v čakalnih vrstah, še nikoli ni odpadel niti las z glave. Šele če bi direktorja ZZZS in vladajočo politiko začela boleti glava zaradi grozečih odškodninskih tožb opeharjenih bolnikov, bi bili vsi ti ljudje prisiljeni razmišljati o sistemskih spremembah, s katerimi bi se izognili odškodninski katastrofi.

Bolnik z imenom in priimkom

Takrat bi tudi politiki lahko začeli razmišljati o ceni svojih ideoloških floskul, ki jih je brez konkretnih obvez tako enostavno trositi. Šele pod težo odškodninskih tožb bi začeli vsi naši socialno čuteči zdravstveni politiki racionalno razmišljati, katere zdravstvene storitve je mogoče vpisati na seznam pravic ter zanje organizirati izvajalce in finančne vire. Najlažje in najbolj poceni je reči, da »imajo vsi pravico do vsega«, ampak naj tisti junak naredi zdravstvene police za »vse« in organizira, da bodo do »vsega« prišli vsi bolniki brez škodljivo dolgih čakalnih vrst. Ne uide mu Nobelova nagrada za ekonomijo in še kaj.

Šele pod težo podatkov o številu določenih posegov, ki jih bo treba, da bi se izognili tožbam, nujno organizirati vsako leto, bodo zdravstveni politiki, zavarovalničarji in direktorji bolnišnic prisiljeni reorganizirati delo v primarnem zdravstvu in v bolnišnicah tako, da bo delo mogoče opraviti. In šele ko bodo politiki videli, kako velike so razlike med potrebami bolnikov in med operativno zmožnostjo našega zdravstvenega sistema, se bo začelo konstruktivno partnersko dogovarjanje z vsemi mogočimi zdravstvenimi izvajalci, kako s skupnimi močmi in razčiščenimi odnosi sodelovati, da slovenski bolniki ne bodo umirali v čakalnih vrstah, kot se to dogaja zdaj.

Otroci spijo

In da ne bo pomote – politična obljuba osebne zdravstvene police ni rešitev za zdravstvo, je pa nujni vzvod. Najprej civilizacijski – ker z njim zavarovanci ZZZS iz brezimne mase uporabnikov zdravstvenih storitev postanemo osebe z imenom in priimkom ter lastnim človeškim dostojanstvom. In kot je zapisano, je osebna zdravstvena polica tudi nujen organizacijski vzvod – dokler ne bo zdravstvenih politikov in vodstva ZZZS zaradi čakalnih vrst zares bolela (finančna) glava, se ne bo spremenilo nič, zakaj le?

Arhimed (287–212 pr. n. š), grški matematik in inženir, je v rojstnih Sirakuzah ob premišljevanju o teoriji vzvoda nekoč izjavil: »Dajte mi oporno točko in premaknil bom svet.« V zdravstvenem sistemu je ne glede na njegovo javno ali zasebno naravo dovolj ena sama trdna oporna točka – državljanova osebna zdravstvena polica, iz katere brez sistemskih relativizacij sledila obveza, da mu sistem, njemu osebno, omogoči korektno zdravljenje, ko ga potrebuje.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.