Zadnji dobri možje

Ko zadnje leto poslušam tožbe o družbeni neenotnosti in razcepljenosti, ki nam jo je prinesla epidemija, mi vedno pride na misel slavni dialog med Tomom Cruisom in Jackom Nicholsonom (Zadnji dobri možje): »I want the truth!« »You can't handle the truth!«* Če že davno pred epidemijo česa nismo zmogli in poznali, je bila to enotnost. Ni bila pandemija tista, ki nas je zaprla v zasebne mehurčke, ampak smo v njih veselo kraljevali in se počutili kot središče sveta že davno prej. Individualizem sodobnega, urbanega življenja, skrivaštvo osebnih koristolovskih receptov in družabna omrežja, v katerih lahko s fotošopiranimi podobami ustvarimo vsak svoje navidezno kraljestvo – vse to nas je, vsakega posebej, že davno pred epidemijo naredilo za edine gospodarje svojih mehurčastih svetov. Bilo nas je milijon bogov – bogov teka, vitaminov, tortic, duhovnih akrobacij, nogometnih igrišč, hujšanja, mišic, ličenja, tetovaž, večnega življenja … vsi enako (vele)pomembni, vsi zadovoljni.

Epidemija nam je ukradla predstavo, vsakemu posebej in vsem skupaj v naših milijon zasebnih mehurčkih. Problem epidemije ni, da nas je razcepila na milijon mehurčkov, tam smo bili že pred njo. Problem epidemije je, da je naših milijon mehurčkov zlila v enega samega in tega nismo prenesli. Skupna pandemijska sprememba in posledično poenotenje je napihnjene vsebine naših zasebnih mehurčkov odpihnilo kot ničvredne smeti – tekači niso več dobivali všečkov za svoje kilometre, duhovni tečaji so izgubili sledilce, ličila so ostala v predalih – ves svet je začel govoriti le še o epidemiji. Duh katastrofe je v nas prebudil starodavne reflekse, ki nam v boju za preživetje krdela nalagajo poenoteno pozornost, usmerjeno v skupno nevarnost. Zato vse drugo izgubi pomen.

Prizor iz filma Zadnji dobri možje. FOTO: Promocijsko gradivo

Ampak enotnosti, v katero nas je, vladarje mehurčkov, združila epidemija, ne prenesemo! To je glavno spoznanje te epidemije. »You can't handle the truth!« Ne znamo, ne zmoremo, nočemo! Kako bo vsemogočni vladar vitaminske joge nenadoma priznal celotnemu svetovnemu mehurčku, da zna bolnike proti virusu bolje zdraviti infektolog, ki je vse do zdaj to nemoteče počel v nekem povsem drugem mehurčku? Ne moreš zdaj samo zato, ker zna infektolog našteti nekaj več protivirusnih zdravil, uničiti do zdaj nesporno avtoriteto kralja vitaminske joge, da o posledicah za kraljevo zakladnico niti ne govorim!

Zato ne maramo in ne prenesemo več te pandemije in naj se že enkrat ukine z zakonom! Ne prenesemo več te grozne enotnosti pandemijske realitete, v kateri se je poduhovljen iskalec podjezičnih čaker prisiljen prepirati o gnusobi PCR (ki ga še nikoli ni videl na lastne oči) samo zato, ker njegovo resnično čakersko mojstrstvo, ki ga obvlada, nikogar več ne zanima. Ne prenesemo, da med podobe naših pikniških mojstrovin vdira neka umazana, skupna realnost prek komentarjev o medsebojnih razdaljah in PCT. Zato zahtevamo in želimo nazaj mehurčke, ki ne bodo več zliti v enotno pandemijsko realiteto, ampak bodo spet povsem naši, zasebni, in bomo v njih enako suvereni vladarji, kot smo bili, preden so ljudje z ladje Diamond Princess pred japonsko obalo nenadoma vzbudili več pozornosti, kot naše pravkar spečene jutranje palačinke z jagodno polivko. Zahtevamo, da se našim palačinkam z jagodno polivko spet vrne kraljevski status, kot so ga zasluženo imele pred zadušljivim pandemijskim enoumjem.

Prizor iz filma Zadnji dobri možje. FOTO: Promocijsko gradivo

In zato vsi, z menoj vred, upamo, da nas bo neustavljivi omikron vendarle odrešil, da bo prekužil vse po vrsti, tiste, ki smo se cepili, in tiste, ki se niso – možnost je imel vsak. Po siloviti nevihti, v kateri nihče ne bo ostal povsem suh, bodo sledili precej mirnejši dnevi. Za tiste, ki so se cepili, bo omikron samo netvegana imunološka spodbuda, ki dodatno razširi repertoar spominskih imunskih celic proti prejšnjim različicam in tudi proti omikronu. Za tiste, ki niso bili niti cepljeni niti še niso preboleli okužb s prejšnjimi različicami, bo omkron, kot kaže, pustil zelo površno imunsko zaščito, ki jih bo slabo ščitila pred morebitnimi novimi različicami, in celo pred ponovno okužbo z omikronom. Ampak, ko bo konec, ko se bodo zaprli mehurčki, bo to njihov osebni problem, kot v starih, dobrih časih.

Od omikrona bo, kot kaže, epidemija iz skupne, družbene zgodbe spet prešla v območje odgovornosti vsakega posameznika za sebe in za svoje zdravje. Kot v dobrih starih časih se bomo spet vrnili v svojih milijon zasebnih balončkov in v njih spet zaigrali vloge vsemogočnih bogov v svojih omejenih, mehurčkastih svetovih. Palačinkam z jagodno polivko bomo spet vrnili zaslužen kraljevski status in spet bodo oživeli vsemogočni bogvi teka, vitaminov, tortic, duhovnih akrobacij, nogometnih igrišč, hujšanja, mišic, ličenja, tetovaž, večnega življenja … vsi enako (vele)pomembni in vsi enako zadovoljni, ker bo minilo pandemijsko enoumje. In le še včasih, v nemirnih nočeh nas bo za hip v polsnu včasih spreletelo, da smo nekoč imeli nekakšno priložnost, in smo jo izpustili iz rok.

»Hočem resnico!« »Ne preneseš je!«*

**

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.