Cepivo in smrt

V mesecu okoli novega leta so v Avstriji sprejeli dva zakona, ki bi tudi pri nas, glede na ostre družbene polemike v preteklosti, morala vzbuditi zelo veliko pozornosti. Sploh ker so za nas »avstrijske rešitve« (poleg »skandinavskih«) v pogovornem jeziku neredko simbol praktičnosti in učinkovitosti. Decembra so torej v Avstriji uzakonili pomoč pri samomoru hudo bolnih, ki jim je od novega leta v lekarnah na voljo ustrezen smrtonosni pripravek. Januarja pa so uvedli obvezno cepljenje proti covid-19.

Zanimivo je, kako malo javne pozornosti so pri nas izzvale novice o obeh zakonih – kot bi nam dobesedno zaprlo sapo ob dejstvu, da je v kratkem času mogoče odločiti o vprašanjih, ki so nam bila v preteklosti neskončen poligon družbenih polarizacij. Je bila družbena tišina ob obeh novicah morda posledica dvoma, če si s predlogi hitrih in konkretnih zakonskih rešitev sploh želimo vzeti »veselje« s potencialno neskončnim družbenim polariziranjem ob omenjenih temah? Ali pa so nam zaprle sapo vsebine avstrijskih zakonskih rešitev, ki so izrazito zunaj tematskega polja, na katerem smo bili v zvezi z evtanazijo in obveznim cepljenjem vajeni voditi naše polemike. Verjetno je predvsem zadnje vzrok za javni molk, saj se malokatera naša »stran« iz nekdanjih polemik vidi v avstrijskih zakonskih rešitvah, ki nam niso ne na »levi« ne na »desni«, ampak nekje povsem drugje.

Naš molk o avstrijskem zakonu o obveznem cepljenju proti covidu-19 pa izhaja iz paradoksnega nelagodja. FOTO: Michele Tantussi/Reuters

Zapleti in zapletanja

Zakon o pomoči pri samomoru hudo bolnih je glede na naše pretekle polemike osupljivo minimalističen. Zakonodajalec je brez velikih družbenih polarizacij in usklajevanj predvsem sklenil logistično ustreči želji bolnega, izčrpanega človeka, da mu ob vseh zdravstvenih težavah, ki so navadno podlaga za odločitev o končanju življenja, ni treba razmišljati o mučnih in nezanesljivih »amaterskih« poskusih samomora, od železniških prog do nenavadnih kombinacij tablet. Zato Avstrija uzakonja osebno odločitev, ki jo človek sprejme in premisli v ozkem krogu paliativnega medicinca, zdravnika in notarja, izvede pa s prevzemom smrtonosnega preparata v lekarni. Zakonski minimalizem, ki nič ne spominja na naše razprave o sistemskem urejanju evtanazije, ki so zaradi vključitve evtanazije v klinične poti polarizirale velik del slovenske družbe, vključno z medicinsko in pravno stroko. Na eni strani torej avstrijski minimalizem, ki diskretno uvaja neko novo možnost in prepušča življenju, kaj se bo iz nje razvilo; na drugi strani pa nagnjenost k velikim »sistemskim« spremembam, ki že vnaprej predvidljivo polarizirajo, ideologizirajo ter predvsem zagotavljajo leta in leta brezplodnih razprav, izgubljenih za tiste, ki bi jim vsaj minimalistična rešitev prišla prav tu in zdaj.

Vprašanje o obveznem cepljenju je pravzaprav vprašanje o izrednosti zdravstvenih razmer. FOTO: Brian Ongoro/AFP

Naš molk o avstrijskem zakonu o obveznem cepljenju proti covidu-19 pa prav tako izhaja iz paradoksnega nelagodja vseh, ki se z ene ali druge »cepilske« strani, z avstrijskim zakonom paradoksno enotno ne strinjamo. Z zdravniškega vidika se mi zdi uzakonitev obveznega cepljenja za odrasle velika sprememba človeške in bolnikove pravice, da vsakdo lahko samostojno in prostovoljno odloči o svojem zdravljenju ali drugem medicinskem posegu. Glede tega se težko strinjam z mnenji nekaterih pravnikov, da obvezno cepljenje pri nas sploh ni nova praksa, saj ga poznamo pri otrocih in na nekaterih delovnih mestih. Obvezno cepljenje otrok je skrbniška obveznost, ki skladno z otrokovimi pravicami nalaga skrb za optimalni razvoj otrok – obvezno šolanje, zdravstveno varstvo, prepoved zlorab in trpinčenja. Če tega ne opravijo starši, mora za otrokovo blagostanje poskrbeti družba, otrok ni lastnina staršev. Po drugi strani pa polnoletnega, opravilno zmožnega človeka ni dopustno prisiliti v šolanje. Niti v kakršnokoli zdravljenje mimo njegove volje. Povsem prav pa se mi zdi v času epidemije zahtevati, da na določenih delovnih mestih (bolnišnice, DSO) z bolniki in varovanci delajo samo cepljeni. Tisti, ki zaradi svoje neprecepljenosti ogrožajo varovance, naj pač gredo na delo kam drugam, kjer nikogar ne bodo ogrožali. To ni kršenje pravice do dela, ampak varovanje pravice do življenja.

Po drugi strani se mi zdi splošna obveznost cepljenja za polnoletne zelo radikalna sprememba do sedaj deklariranega prostovoljnega odločanja o medicinskih posegih. Seveda je jasno, da smo posamezniki vedno del skupnosti, zunaj nje ne obstajamo in v kritičnih trenutkih za skupnost tudi naše osebne pravice postanejo zgolj še teorija. Če pride vojna, lahko mobilizacija kogarkoli spremeni v vojaka in kljub študijam o neugodnih učinkih uniforme za preživetje v vojni velika večina ljudi takrat razume, da je v izjemnih razmerah pač treba opraviti svojo dolžnost do skupnosti, ki ji pripadaš.

Vprašanje o obveznem cepljenju je pravzaprav vprašanje o izrednosti zdravstvenih razmer. Je vprašanje realnega, z dobrimi podatki predstavljenega strokovnega konsenza o tem, kaj kot družba dobimo, če si, čeprav samo začasno, pustimo odvzeti eno od svojih temeljnih človeških pravic. Kar ni nekaj, ob čemer bi samo zamahnili z roko. Gre za velik vložek, ki zahteva tudi dobro definirano korist. In dobro razpravo, če je to zares potrebno in kaj se bo zgodilo, ko nevarnost mine.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.