Neomejen dostop | že od 9,99€
»Bolnik v središču sistema« je sedanje geslo vseh političnih strank, ki pričakujejo uspeh na bližajočih se volitvah. Ampak bolnik je v središču sistema že ves čas, odkar se Slovenija ukvarja z zdravstveno politiko. Že ves ta čas se zdravstveni sistem vrti okoli anonimnega bolnika, ki je brez osebne zavarovalniške police samo nemočna frnikola v sredini igralne plošče. To sistemskim igralcem omogoča, da si z birokratskim frcanjem abstraktnega bolnika levo in desno, naprej in nazaj priborijo čim več zdravstvenega denarja.
Naš bolnik je v tej igri denarja že ves čas oseba z imenom in priimkom natančno in zgolj do trenutka, ko mu država po avtomatizmu prenakaže del plače na račun ZZZS! Od takrat pa postane naš »bolnik« anonimnež brez pogodbe, s katero bi izterjal, kar je plačal. Nikogar ne more tožiti zaradi neizpolnjenih obveznosti, ker nima v roki ničesar, kar bi kogarkoli obvezovalo. Kar je normalno pri avtomobilskem zavarovanju, se zdi nemogoče pri zdravstvenem. Zato je naše zdravstvo predvsem veselica za sistemske igralce. Njihov poker za denar pa nima zveze s potrebami bolnika, ki kot zavarovanec vse plača.
Najbolj občutena posledica so čakalne dobe. Logično, zakaj bi »sistem« trošil denar za anonimnega bolnika brez kakršnekoli pogodbe? Sistemski igralci imajo za porabo denarja namreč veliko boljših idej. Zato tudi zadnje mesečno poročilo NIJZ o čakalni dobah, ki je sicer staro že več kot eno leto (!), podobno kot vsa prejšnja poročila razkriva kriminalno politično in poslovno neodgovornost do zavarovancev ZZZS, to je »bolnikov v središču sistema«. Politične stranke v svojih predvolilnih programih sicer obljubljajo čakalne dobe do enega tedna (pri osebnem zdravniku) in do največ enega meseca (pri specialistu). V resničnem življenju se čaka ne le mesece, ampak leta, čeprav brez posega, na primer na hrbtenici, človek ne more niti delati, še manj pa spodobno živeti brez jemanja protibolečinskih zdravil, kar seveda ni brez zdravstvenih posledic.
Spomnim se, na primer, kolegice ginekologinje, ki zaradi neznosnih težav s hrbtenico ni zmogla več čakati na vrsto za javnega ortopeda in si je življenje medtem omogočala le z jemanjem škodljivo pretiranih količin protibolečinskih zdravil. Zato je plačala samoplačniško protibolečinsko terapijo in diagnostiko (magnetnoresonančno preiskavo), ki je pokazala potrebo po čimprejšnji operaciji. Potem je kolegica poskusila, ali bi bilo mogoče operacijo izvesti v javnem sistemu. A po prijavi k javnemu ortopedu z napotnico »nujno« je dobila datum prvega pregleda čez 130 dni – zgolj na pregled! Nič ni pomagalo, da je že samoplačniško opravila prvi pregled in diagnostiko ter bi potrebovala le še operacijo. »Ne, ko prideš v javni sistem, je treba spet vse preiskave lepo od začetka in z vsemi čakalnimi dobami!« Po pregledu čez 130 dni bi glede na čakalne dobe kolegica prišla na vrsto za poseg čez leto ali dve. Seveda si je, kljub zavarovanju ZZZS, plačala tudi operacijo. To je realnost »bolnika v središču sistema«, ki ga od volitev do volitev negujemo že trideset let.
Pa bi bilo vse skupaj tako preprosto, če bi državljan tudi po tem, ko mu ZZZS izpuli denar iz rok, ohranil ime in priimek ter bi ostal osebni lastnik svoje zavarovalne police. Če plača zavarovanje, mu mora ZZZS jamčiti, da bo on osebno pravočasno dobil zdravljenje, sicer pa mora slediti avtomatizem odškodninske odgovornosti in/ali zdravljenja v tujini. Vodstvo ZZZS ni tako noro, da bi v tem primeru ne uredilo zdravljenja doma raje, kot plačalo trikrat več za odškodnino in zdravljenje v tujini. In v tem primeru tudi vlada ne bi bila tako politično in ekonomsko nora, da ne bi za stroške ZZZS preskrbela toliko sredstev, kot jih zdravljenje bolezni zahteva. Samo majhen vzvod konkretne odgovornosti, ki bi izhajala iz pacientove zavarovalniške police z imenom in priimkom, bi bilo treba urediti. To bi potem neizogibno premaknilo celotno zdravstvo, da bi začelo v resnici krožiti okoli bolnika kot šefa (plačnika) sistema.
Ampak kakšno naključje – konkretne in učinkovite obljube, kot je uvedba osebne zavarovalniške police z ustrezno odškodninsko odgovornostjo, nobena od političnih strank noče dati v svoj zdravstveni program. Pa bi bilo treba samo napisati kratek odstavek – v primeru udeležbe v vladi obljubimo, da bomo po dveh letih vladanja pripravili zdravstveni in zavarovalniški sistem do tega, da bo vsak zavarovanec dobil zdravstveno polico, s katero bo najpozneje v enem mesecu prišel do specialističnega pregleda in nato v strokovno ustreznem roku tudi do zdravljenja. Sicer sledi odškodninska odgovornost. To je vse. Ni pomembno, ali bi politiki to izvedli z eno ali več zavarovalnicami, samo da bi se zgodilo. Ampak zakaj si tega nihče ne upa napisati? Ker bi bilo po dveh letih konec političnega veselja in bi zabolela glava zaradi odgovornosti?
Namesto konkretnega pogodbenega vzvoda, ki bi v rokah zavarovanca postal neizprosna obveznost za zdravstvene upravljavce, se politične stranke v programih, ki so jih do zdaj objavile, še naprej igrajo z idejami, kako si ideološko prirediti igralno ploščo, po kateri bodo še naprej frcali anonimne in brezpravne bolnike. Eni bi še bolj kot do zdaj normirali, centralizirali in pritisnili na zdravnike, za druge je recept konkurenca zavarovalnic in zasebnih zdravstvenih izvajalcev. Eni in drugi pa mislijo, da bi ob njim všečnim preureditvam razmerij med sistemskimi igralci nenadoma – izginile sedanje čakalne vrste.
Kako nora misel! S spremenjenimi pravili igre med sistemskimi igralci se ne bo spremenilo nič drugega kot velikosti njihovih denarnic. Za anonimnega bolnika se še vedno, ne glede na sistem, ne bo nihče potrudil, če se mu ne bo treba. Direktorji zdravstvenih zavarovalnic bodo lahko še naprej, po levi ali desni različici, letargično ždeli na kupih denarja, kjer se jim nič ne more zgoditi; za direktorja bolnišnic bodo še naprej lahko naključni ljudje z ulice, ker brez poslovnega cilja ne morejo narediti napake, razen politične zamere. Minister pa bo lahko spet do konca mandata pripravljal sistemske spremembe.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji