Otroci spijo

Tiho, da se ne zbudijo otroci,

še bolj tiho, da jim ne osujete sanj;

ne loputajte z vrati, sezujte si škornje,

ne rožljajte z bajoneti,

odpeljite na odpad topove;

nič bomb, nič zgodovinskih premikov,

nič škripanja s pohištvom, bodite

tiho, otroci spijo!

Vojaški napad, ki ga je v teh dneh izvedla Rusija na Ukrajino, je v trenutku obsodil ves svet. Pa ne le obsodil, ampak je s svojimi dejanji takoj aktivno vstopil v spopad (oboroževanje, gospodarske, finančne, prometne in druge blokade). Politični odločevalci številnih držav so v nekaj dneh naredili poteze, ki so bile v predkoronskem obdobju nepredstavljive.

Tu povsem intuitivno izpostavljam koronsko obdobje kot veliko prelomnico (v čakanju družboslovcev, da povedo kaj več), saj je prakso izjemno obsežnega državnega intervencionizma prinesla ravno pandemija s potrebo po širokih epidemioloških ukrepih ne glede na gospodarsko ceno. Pred pandemijo si nismo mogli niti predstavljati, da bodo cele industrije, od letalstva do turizma, na en sam politični ukaz obstale po celem planetu.

Politični odločevalci, ki so v stari realnosti, ne glede na njihovo ideološko barvo, lahko le neznatno, v delčku odstotka BDP, spreminjali ustaljena ekonomska razmerja, so s pandemijo nenadoma začeli sprejemati odločitve o življenju in propadu celotnih gospodarskih panog. Zato sta lažje razumljiva hitrost in velikost političnih odločitev že v nekaj dneh ruskem napadu. Sprejeti tako daljnosežne in usodne sklepe, kot je »pokop« Severnega toka, bržkone ne bi bilo mogoče pred koronskim obdobjem, zdaj pa je bilo to samo samo nadaljevanje koronske politične prakse.

FOTO: Sergey Bobok/AFP

Podobno je verjetno s koronskim obdobjem povezan tudi obseg protivojnega ogorčenja, ki je zaradi napada na Ukrajino v trenutku zajelo ves svet. Iz predkoronskih časov imamo še mnogi v spominu spektakularne, CNN-ovsko zrežirane ognjemete nad Irakom, Libijo, Sirijo ali Afganistanom.

Tisti napadi takrat niso učinkovali kot neznosna, nedopustna tragedija na sto tisoče ljudi, ki so se pod ognjenimi sledmi »pametnih bomb« tresli od strahu in stiskali k sebi še bolj prestrašene otroke. Tudi tisti otroci, podobno kot zdaj ukrajinski, zaradi bomb niso več mogli hoditi v šolo in živeti svojega normalnega otroštva, ampak so se vsako minuto dneva in noči v svojih otroških glavah ukvarjali le še s premišljevanjem o svoji smrti, o smrti svojih staršev, o okrvavljenih bratih in sestrah, o bombah, ki jim bodo porušile dom. Ampak takrat, v obdobju »pravičnih vojn« TV-gledalci nismo tako enotno in čustveno izrazili neznosnosti vsega tega trpljenja, čeprav se je dogajalo enako strašno pred našimi očmi.

Šele koronsko obdobje je z vsemi nasprotji in pritiski prineslo množično, planetarno čustveno viharjenje, ki se je zdaj brez zavor izrazilo tudi ob napadu Rusije na Ukrajino. V nasprotju s predkoronskimi vojnimi spopadi smo zdaj ljudje celega planeta v trenutku občutili, da je v današnjem času ukazati napad države na drugo državo povsem nesprejemljivo, zavrženo, nečloveško in še več – je dejanje, ki sploh ne spada več v območje človeškega.

Države so naše institucije, ki morajo nas, volivce in male ljudi, varovati pred nasiljem, najprej medsebojnim, v drugi fazi pa tudi pred nasiljem gospodarskih elit in drugih držav. Zato nihče nima pravice posegati v naš mir, ker gre za naša življenja, za življenja naših otrok, za njihov mir, njihove sanje. Nič drugega ni več vredno in blodnje senilnih starcev o tem, kaj bi morali v svojem neizpolnjenem življenju še storiti, spadajo na psihiatrijo.

FOTO:  Aris Messinis/AFP

Zato smo državljani povsod po svetu enotno začutili, da je Putin s svojim dejanjem izgubil alibi človeškosti, in še bolj po tem, ko je svoj napad poskušal urbi et orbi upravičiti z abotno zgodovinsko pravljico o materi Rusiji, ki bo spet objela in stisnila k sebi slovanske otroke, pa čeprav bo treba ob tem streti tisoče človeških lobanj.

Če je bila torej koronska kriza morda vzorec, ki je olajšal hiter in še nikoli viden odziv politikov in človeških emocij proti nedopustni invaziji na Ukrajino, smo temu pojavu lahko samo hvaležni, saj bolj primernega odziva na brutalni napad preprosto ni. Hkrati pa se je dobro zavedati, da bodo koronski emocionalni viharji sčasoma utonili v pozabo, zato bi bilo čustveno viharjenje proti Putinu nujno izkoristiti tudi za trajnejše oblikovanje protivojnih »agend«, da tudi bodočih agresij države na državo ne bo nihče pri zdravi pameti mogel več tolerirati.

Napasti drugo državo mora postati v človeški kulturi enako nesprejemljivo, kot je umor ali posilstvo ali pedofilija ali rasizem. V času, ko postajamo tako pazljivi, da v družbi kogarkoli ne užalimo zaradi spola, rase, spolne in verske usmerjenosti, je povsem absurdno, da organizirano mesarjenje ljudi ni še tisočkrat bolj zavržno. In dokler se ne bo skupinsko protivojno ogorčenje razblinilo, je treba trdneje oblikovati stališče, da ni »pravičnih vojn« in bo vsak napadalec doživel podobno izolacijo, kot zdaj Putin – pa čeprav bodo to naslednjič ZDA, kar je glede na pretekle izkušnje še najbolj verjetno. Tudi takrat EU ne sme razmišljati o drugi možnosti kot izolaciji. In to je nujno izreči vnaprej.

Če bodo skupinske pokoronske emocije kmalu izpuhtele, kot se s čustvovanji pač dogaja, pa se žal ni zanašati, da se bodo politiki enostavno »ozdravili« od skušnjav s korono utirjenega in podeseterjenega državnega intervencionizma. Tukaj pa čaka družboslovce v prihodnje še težja naloga, kot je bilo obvladovanje pandemijskega virusa za naravoslovce.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.