Elita vizionarjev z Inštituta 1. november

Ne vem, kaj je bilo Alekseju Navalnemu, da se je po zastrupitvi z novičokom vrnil v Moskvo. Malo bi se spomnil na izkušnje svojih predhodnikov, pa bi kmalu izračunal, koliko možnosti ima. Morda ga je prevzela tista pesnikova misel o manj strašni noči pod črno zemljo, kot so pod svetlim soncem suženjski dnevi.

Carjevi podrepniki imajo tudi za Aleksejevo likvidacijo dve zarotniško obarvani razlagi: bodisi je res umrl naravne smrti, točno tako, kot so naravne smrti umrli tudi vsi, ki so že pred njim popadali skozi okna in se napokali zadostne doze radioaktivnih in drugih čudežnih napojev, bodisi si je likvidacijo nadvse zaslužil, zato so torej krvni strdki vedeli, kako morajo pomagati demokraciji v kazenskih kolonijah.

Podobno skrivnostne še naprej ostajajo štiri hkratne zamenjave mobitelov sekretarjev in uradnikov iz slovenske afere Sodna palača, čeprav jim zamenjave ni svetoval kak putinski car. Ali pa skrivnostne donacije političnemu obvodu, ki si zasluži ime Inštitut 1. november. Na politiko se v naši agenturi ne razumemo najbolje in zato ne dojamemo, zakaj nekatere tako mika dobrodelna podpora določenih političnih idej. So tako noro obsedeni s socialno demokracijo, tako vzhičeni nad učinkovitostjo prav te ideje? Kaj je torej tisto, kar žene nekoga, da lahke roke mimogrede skešira sto, tisoč, milijon ... za podporo katerikoli ideji? Večini Slovencev se niti ne sanja, za kakšne vrste dobrodelnost in naložbo v prihodnost gre. Če bi ljudje vedeli, kaj vse jim lahko prinese tovrstna dobrodelnost, bi najverjetneje vsi investirali vanjo. Kot v prave ljudske obveznice. Pri Karitasu in Rdečem križu je v glavnem jasno, čemu je namenjena dobrodelnost. Tukaj pa tavamo v temi in zavistno ustvarjamo mit, da v tej dobrodelnosti političnim strankam uživa zgolj elita res pravih »vizionarjev«.

Bella ciao – pesem za eno barko

Človek bi sklepal, da imajo v najbolj turistični občini v državi, v občini, ki ustvari 85 odstotkov svojega BDP s turizmom in 4 milijone evrov s turistično takso, tudi največ pojma o turizmu. No, imeli so ga, dokler se ni Bavčarjev turistični kolos sesul na prafaktorje, turistični mojstri so potem odšli s trebuhom za kruhom in so strategije prevzeli šerifi in gazde, strankarski, bančni, finančni »bitkojnski« in tajkunski veljaki. Vsi se menda vrhunsko spoznajo na turizem, kar v Portorožu zaznamo že na prvi otip. In ko človek upa, da je portoroški turizem že zdavnaj dosegel dno, iz ust občinskega prvega moža slišimo, da v turizmu še naprej blefirajo. Če to reče diplomant Turistice, ki je diplomiral z raziskavo o vlogi športa na prihod turistov v Portorož, potem teh nič kaj prijaznih očitkov portoroškemu turizmu kajpada ni mogoče preslišati. Če ob taki raziskavi diplomant ne bi vedel, koliko prenočitev so ustvarili s tenisom v Portorožu, bi bilo seveda nerodno. Vendar je tukaj treba nujno in dobronamerno dodati neljubo opombo, da predstavniki portoroškega turizma niso nikoli trdili, da je komu od njih neposredno padlo pet milijonov evrov od tenisa, kakor je bilo mogoče razumeti omenjenega diplomanta. Samo oddajanje teniških igrišč je najemnikom celo v najboljših letih neposredno prinašalo le drobiž. Tako kot vsaka infrastruktura zase (kot na primer vlečnice v smučarskih središčih) ne prinaša bogastva turizmu, pač pa ga seštevek in mozaik tisočih členov v verigi. Celo študentje Turistice to menda vedo.

V Portorožu blefirajo s teniškimi loparji. Foto Tomi Lombar

Župan najbolj turistične občine v državi je dodal, da turizem ni tisti, zaradi katerega je občina prevzela v upravljanje igrišča, ampak so to naredili predvsem zato, da bi bili prebivalci občine srečni. Županu pravzaprav ni mogoče očitati, da želi poskrbeti za svoje volivce. Globoko je prepričan, da mu bodo hvaležni. Samo majhen problem še reši – občinsko blagajno. Ker je lani kupil za šest hektarov nepremičnin in je iz nje izpuhtelo vsaj osem konkretnih milijončkov (nikoli prej toliko), je seveda povsem logično, da bodo zdaj večkrat morali prodati tudi kaj svojega premoženja. Raj za vlagatelje v trdno valuto – parcele. Po občini je završalo, ker bi prodali tudi hišo, v kateri je več let živel pisatelj Ciril Kosmač, v njej spisal Tantadruja in obdelal Balado o trobenti in oblaku. A pri tej drobni nakani se je hitro zalomilo. Kosmačeve hiše načitan narod ne da zlepa. Tako je pogosto pri številnih računih, ki jih zastavijo strategi. In ni nujno, da se račun izide, četudi ga množica trolov še tako vneto kuje v nebo.