Benito se vrača, proračunski ščurki tudi

Nakup nesojene sodne palače je, če za kaj drugega ne, dober zato, ker je izbezal na plano vsaj nekaj paradržavnih ščurkov. V primeru uporabe besede »paradržavno« ne gre dobesedno za državo na paro, ampak daleč od tega tudi ni ta pojem.

»Primite tatu!« kričijo v stranki SDS: »Zahtevamo interpelacijo!« Ali morda koga slučajno, po nesreči in nehote, moti, da so glavni akterji posla, torej tisti, ki so vse skupaj izpeljali, ravno bolj ali manj zvesti člani te iste stranke? Kdo je prodajalec? Kdo je bila cenilka, ki namenu primerno sproti nateguje kvadratne metre in cene teh metrov? Kdo so ostali odločujoči in sodelujoči uradniki v mehanizmu »naključnega« (oh, glejte no, nenadoma se je ponudila priložnost) posla? Kdo je spoštovana odvetnica, ki po nobeni viži ne razkrije, koliko ji tak posel navrže? In koliko je sploh še številnih drobnarij, ki so se poleg naštetih tako lepo ujele in sestavile v tej šolsko popolni in poučni aferici?

Nesojeno usojena sodna palača. Foto Dejan Javornik

Ministri torej ves čas odhajajo, ščurki pa se ves čas vračajo v državno blagajno, da nam ni dolgčas, pa zato, da imamo tudi novinarji kaj od tega.

Tudi s kravami je približno tako. Odpeljali so jih blatne, vrnili so jih pokakane. Zdaj bo kmet, ki se ne piše zaman Možgan, lahko dobil zasluženo odškodnino, odvetnik Matoz zasluženo prigarano priznanje (če že honorarja ni), govedo pa si najbrž misli svoje: »Od stresa nam je zmanjkalo mleka.« Resničnostni šov Kmetija išče kravo ima tudi brez mleka najmanj 5500 všečkov.

Samo zato, ker ministri ne marajo metrov

Italijanski vrhovni sodniki so odločili, da s fašističnim pozdravom, torej z dvignjeno desnico in pozdravom »Presente« (»Prisoten«, po hrvaško: »Za dom spremni«), ni nič narobe, če ne ogroža javnega reda in miru ali pa če se ga uporablja za poklon spominu. Če se kdo želi pokloniti velikemu Benitu, ki so ga na koncu za noge obesili v Milanu (ne v Ljubljani), se pravi tudi njegovemu velikemu berlinskemu vzorniku, ki je končal v bunkerju, potem so ti pozdravi povsem v skladu z zakoni. Italijanski sodniki so torej končno potrdili, kar vsi vemo že 70 let, da v Italiji lahko brez sramu slavijo Benita, Giorgii Meloni pa ne bo treba odgovarjati na nadležno leva vprašanja, kaj pomenijo militantno dvignjene desnice po Italiji. Ne bo ji treba odgovarjati niti na vprašanja nekaterih sitnih sosedov, kdaj mislijo rehabilitirati žrtve fašizma, na primer štirih ustreljenih bazoviških junakov, ki jih v Italiji še zmeraj štejejo za teroriste, ker so se uprli fašističnemu terorju. Nasprotno, njena vlada je napovedala poseben vlak spomina na fojbe, ki bo iz Trsta vozil po državi in še dodatno trobil, kako nasilni so bili slovanski ščavi, ki so genocidirali Italijane in jih zmetali v kraške luknje. Zato se nikar ne čudite, ko bodo tudi na letošnjem sanremskem festivalu razglašali nrav svojih »prijateljskih« sosedov. (Si predstavljate, da bi na slovenski popevki ali na melodijah morja in sonca počeli kaj podobnega?!) Prepričati nas hočejo, da so Slovenci z bodečo žico obdali Rim, zato se Italijani še 80 let po hudih dogodkih ne morejo odpovedati spominu na tako hude čase.

Zdaj vem, kdaj lahko Italijani dvigujejo desnico. Foto Inis Snagić

Ob takšnem razumevanju sveta gospe Meloni je tudi v Sloveniji vse več zahtev, naj se predsednica Nataša opraviči potomcem med vojno in po njej ubitih nesrečnežev, ki jih je naročila takratna komunistična oblast. Kot da sta Nataša in njen narod nekako podedovala odgovornost za ta dejanja. Predsednica bo imela kar nekaj dela, če se bo hotela tako kot njen predhodnik (znameniti skesanec) opravičiti vsem posameznikom. Ostaja namreč odprto, ali se bodo predsedniki do nezavesti in vsako leto znova opravičevali samo za smrti agresorjev in domačih izdajalcev ali pa bodo opravičila morda zahtevali tudi potomci vseh žrtev pravih agresorjev, ki so prišli veselo na jugoslovansko ozemlje obešat, požigat, streljat talce in počet druge svinjarije. Ostaja torej dilema: kdo in kako naj se opraviči vsakemu potomcu žrtev (posebej), ki so padle zato, da imamo danes samostojno državo in da se Janševi somišljeniki lahko trkajo po osamosvojitvenih prsih. Kakšni osamosvojitelji pa bi bili danes Janševi vojaki, če bi ostala Slovenija do Ljubljane italijanska, nad Ljubljano pa nemška? In kdo naj se, v imenu koga in kako pogosto pravzaprav opraviči vsem tem številnejšim vse bolj zatajenim žrtvam? Kaj bo vsem tem žrtvam in potomcem to opravičevanje prineslo? In koliko lažje bo potem ljudem v Gazi in Ukrajini?

Evo, kam pluje ta preplačani in vse bolj pokvarjeni čoln.