Dopolnilna (samo)prevara

Za nikoli dokončane razprave o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je bila večinoma kriva tudi politična demagogija njegovih kritikov. Ti so ves čas poudarjali socialno nepravičnost (ker vsi, ne glede na dohodke, plačujejo enakih 35 evrov na mesec). S tem so politikantsko razdvajali ljudi na bolj in manj premožne, namesto da bi enostavno povedali, da je to zavarovanje, ne glede na način plačevanja, treba ukiniti, ker je ekonomsko absurdno in škodljivo za celotno družbo, saj z njim dobesedno financiramo razpad našega javnega zdravstvenega sistema. Že tri desetletja, pod vsemi (levimi in desnimi) zdravstvenimi ministri!

Osnovna ideja dopolnilnega zavarovanja izvira iz nekdanjega socializma, ki mu je začelo zmanjkovati denarja za zdravstvo. Zato so leta 1978 uvedli »participacijo«, ki so jo bolniki plačevali ob vsaki zdravstveni storitvi – poleg dodatnih financ je bil njen namen tudi odvračanje ljudi od nekritičnega obiskovanja zdravstvenih ustanov. Socializem je spoznal, da s centralno planiranim »brezplačnim« zdravstvom ne zmore neomejeno pokrivati potreb. Stranska posledica participacije je bila, da so medicinske sestre postale blagajničarke.

Zato so ob nastanku nove države sklenili nadležno plačevanje participacij centralizirati, pri tem pa je zrasla tudi politično všečna ideja, naj participacije ne plačujejo bolniki, ki so že tako ali tako »ubogi« zaradi bolezni, ampak raje v manjših zneskih vsi »potencialni bolniki«. S tem pa smo zavarovanci izgubili glavni namen participacije – zavedanje, da zdravstvo ni brezplačno. A na to politiki v želji po nabiranju volilnih glasov niso mislili.

Glavobol

Danes se zdi absurdno, da so takrat zdravstveni politiki za preprosto blagajniško opravilo, ki so ga včasih opravile kar medicinske sestre, ustanovili posebne »zasebne zavarovalnice« z bogato plačanimi direktorji, upravami in nadzornimi sveti. Vse skupaj bi lahko zgolj z nekaj dodatnimi uslužbenci, pisarno in fikusom takrat prevzela ZZZS. A bolje poučeni so znali povedati, da je bilo takrat to nesmiselno zavarovanje dodeljeno »zasebnim zavarovalnicam« kot vmesni korak, ki bi jim omogočil nekaj kapitalske rasti, da bi se nato pozneje razvile v prave zdravstvene zavarovalnice (ki bi jih nato vodstveno »prevzeli« upokojeni direktorji ZZZS).

Ustanovitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je bila torej že od začetka poskus ustanovitve konkurenčne zdravstvene zavarovalnice, ki pa je končal kot nikoli končan vmesni korak. Zato so dopolnilne zavarovalnice brez pravega cilja zgolj udobno ždele na svojem zakonsko zagotovljenem presežku denarja in niso poskušale dražiti politikov z razvijanjem pravih zavarovalniških produktov. Šele v zadnjih letih, ko jim je začela politika napovedovati konec, so se zganile in začele ponujati vzporedno zdravstveno zavarovanje za dolg seznam zdravstvenih storitev, ki jih načelno zagotavlja ZZZS, vendar zaradi čakalnih dob običajen smrtnik lahko prej sreča smrt kot obljubljeno storitev ZZZS.

Strošek z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja bo politika vzela iz dela javnega denarja, ki bi bil namenjen za odpravo nedopustnih čakalnih dob. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Glede ukinitve dopolnilnega zavarovanja je zato edino utemeljeno vprašanje: zakaj se je čakalo toliko let? Po drugi strani pa bi bilo treba izreči opozorilo, da ukinitev ne bo rešila ničesar! Denar, ki se je v desetletjih nakopičil v zasebnih zdravstvenih zavarovalnicah, je že ustvaril vzporedni sistem ponudbe zdravstvenih zavarovanj, ki jih ni mogoče »prepovedati« – dokler smo v EU in pravni državi. Mogoče jih je narediti samo tržno nezanimive – z odpravo čakalnih vrst v javnem zdravstvu. A to zahteva veliko dodatnega proračunskega investiranja, vse drugo so politične pravljice! Ob učinkovitem javnem zdravstvu nihče pri zdravi pameti ne bo plačeval vzporednih zavarovanj. Dokler pa so vrste, bo vzporedno zavarovanje raslo in vse bolj rušilo javni zdravstveni sistem. Zadnjo možnost neboleče ustavitve tega plazu sta imela premier Cerar in njegova ministrica Milojka Kolar Celarc. Ker problema nista rešila, se je do danes zasebni zdravstveni sektor tako okrepil (zavarovalnice, zdravstveni centri), da bi ga bilo brez velikih stroškov, družbene škode in konfliktov nemogoče »ugasniti«.

Zato bo naslednji zdravstveni minister moral z veliko pogajalske spretnosti realistično dodeliti »vzporednim zavarovalnicam« prostor zdravstvenih storitev, ki se ne bodo mešale s storitvami obveznega zavarovanja. Zadnje pa bo moralo brez čakalnih vrst izpolnjevati svoje obveznosti. Brez tega dogovora (povezanega z dodatnim financiranjem) bo sistem vzporednega zavarovanja izkoristil vsako novo krizo javnega zdravstva za svojo rast. Vsaka kriza javnih zdravstvenih ustanov bo povzročila dodaten odliv strokovnega kadra v zasebne klinike, vsaka afera v javnih ustanovah bo povečala nezaupanje javnosti in naklonjenost bolnikov do zdravljenja v zasebnih ustanovah. Že velikokrat videno v naši jugovzhodni soseščini! Sčasoma bo ob tem trendu večini ljudi postalo tudi politično ljubše, da ob neučinkovitem ZZZS preklopimo na zasebno zavarovalništvo, pri katerem človek vsaj ve, kaj plača – čeprav bomo na ta način vsi plačali več.

Samo dostopna medicina je dobra medicina

Čas je torej za ukinitev nesmiselnega dopolnilnega zavarovanja, a pravi problem bo nastal zaradi dejstva, da slovenska politika za potrebe državljanov tradicionalno noče nameniti nič več od tega, kar zadošča za revno životarjenje pod mejo človeškega dostojanstva. Prioritete za odtekanje denarja so vedno drugje, to je konsenz vse slovenske politike.

Zato ni težko uganiti, da bo strošek z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja politika pretežno vzela iz tistega dela javnega denarja, ki bi bil namenjen za odpravo nedopustnih čakalnih dob. Zato bo ukinitev dopolnilnega zavarovanja v naši realpolitiki finančno precej otežila odpravljanje nedopustnih čakalnih dob – to pa bo gorivo za prevlado zaresnih vzporednih, zasebnih zdravstvenih zavarovanj. Politika, ki (hvalevredno) želi dostopno zdravstvo za vse, bo v tej igri stroškov in številk paradoksno postala boter točno tistemu, čemur navidez nasprotuje – pomiku znatnega dela javnega zdravstva v podobno samoplačniško stanje, v katerem je zdaj zobozdravstvo. Vsi imamo javno pravico, plačujemo pa zasebno. Če imajo ljudje problem, jim ne moreš, razen v diktaturi, prepovedati njegovega reševanja. Ob nezmožnosti rešitve čakalnih vrst bodo zasebna zavarovanja vedno našla tržno nišo, ki jo bodo ob birokratski neodzivnosti ZZZS vsako leto samo še širila. Posebno v mali Sloveniji, kjer je s koordinirano prezaposlitvijo petih ali šestih zdravnikov mogoče v trenutku in nepovratno prestaviti posamezno stroko iz javnega v zasebni sistem in ni vraga niti ministra, ki bo potem to zmogel spet prestaviti nazaj, ko se bo enkrat zgodilo.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.