Dobrota

Pred tedni me je kolegica s klinike ob spremljanju vse več v bolnišnico sprejetih bolnikov s covidom-19 vprašala, ali gremo pomagat. Predlog je bil več kot utemeljen, še posebno ker sester primanjkuje bolj kot zdravnikov. Pri zamisli, da bi šli pomagat negovat covidne bolnike, se nama je pridružilo še nekaj kolegic in kolegov, ki nam je skupno, da smo stari vsaj 55 let in da smo predežurali velik del življenja.

Že od začetka nam je bilo jasno, da ne moremo delati kot prave medicinske sestre, saj za to potrebuješ veliko posebnega znanja in prakse, a želeli smo pomagati po najboljših močeh. Tako sem se novembra v nedeljo zvečer znašel v nočni izmeni v covidni intenzivni enoti: moram priznati, da sem bil malce živčen – ni me bilo strah tega, da bi staknil covid, ampak da ne bi bil za nobeno rabo.

A ko sem se enkrat znašel v prvem nadstropju diagnostično terapevtskega servisa UKC, v modrem oblačilu za enkratno uporabo, s kapo na glavi, z dvojnimi očali in s FFP3-masko zatesnjeno gofljo, ni bilo časa za cincanje: začelo se je z dvema reanimacijama v prvih treh urah – in strah, da bom odveč, je bil odveč.

Sledilo je hitro uvajanje, pokazali so mi, kaj moram pri negi bolnika delati, kako moram pri postiljanju (medtem ko v postelji ves čas leži bolnik) pravilno razgrniti rjuho. Ker se človek pri petinpetdesetih počasneje uči, sem bil sodelavkam in sodelavcem hvaležen za vso potrpežljivost, ki so jo izkazali pri mojih prvih korakih v zdravstveni negi.

Delo je zelo naporno, saj se poleg maske, kape in očal ves čas nege bolnika potiš v nepredušnem zaščitnem plašču, na rokah imaš rokavice. Ker si poln adrenalina, ne občutiš žeje in šele po dobrih štirih urah sem začutil, da imam usta povsem suha, v polnočni pavzi sem na dušek izpil liter vode. Jagodice prstov so bile po dolgotrajni reanimaciji bolnika od znoja tako nagubane, kot da bi se ure namakal v banji.

Covidna intenzivna enota je velik dormitorij, kjer ljudje s hudim covidom kot Trnuljčice prespijo najtežji del bolezni, čakajoč na izboljšanje stanja, ki ga oznani zbujanje, odklapljanje od aparatov, odstranitev cevk in bolj ali manj hitra rehabilitacija v normalno življenje. Verjamem, da marsikaterega bolnika, ko mu zdravniki oznanijo, da ga bo treba zaradi slabšanja stanja uspavati in intubirati, prevzame groza, saj se jih petina iz tega sna ne zbudi več.

In ko sem se sredi gluhe noči zavedel, da kljub skoraj 30 bolnikom in nekajkrat manj zdravstvenih delavcev ne slišim nobenega glasnega pogovora in stokanja, se mi je zazdelo, kot bi bil na snemanju ZF-filma: bolniki so ljudje, ki v dolgovečnem snu potujejo na kolonijo na oddaljenem planetu, pri tem pa zanje skrbijo in jih pri življenju umetno ohranjajo stevardese in stevardi, uniformirani v zaščitne plašče, kape, maske, očala in rokavice.

FOTO: Voranc Vogel/Delo

Človek se v spanju pogosto obrača, skladno s fazami in globino sna; če le niste intubirani in priklopljeni na vse mogoče aparate, ki vam branijo odhod v onstranstvo. A tudi takrat je dobro, če se kdaj pa kdaj obrnete. Še več, predihanost pljuč bolnika s covidom-19 se izboljša, če ga obrnemo na trebuh, ga proniramo. Zato se intubiranega bolnika v intenzivni enoti vsakih nekaj dni pronira za približno 24 ur.

Seveda mu je treba pred tem s posebnimi obliži zaščititi kožo na izpostavljenih delih telesa, da ne dobi preležanin, prekiniti hranjenje prek želodčne sonde, odlepiti elektrokardiografske elektrode in zapreti nekaj žilnih kanalov. Za to, da na trebuh kot dojenčka obrneš več kot cent težkega možaka, je potrebnih od pet do šest parov rok, zdravnik mu skrbno drži glavo in cevko za dihanje, ostali ga premaknejo na rob postelje, hitro podložijo svežo rjuho (kot so me najprej naučili), podloge in ga nato previdno obrnejo. Potem sledi ponovno priklapljanje vseh žilnih kanalov, želodčne sonde in lepljenje EKG-elektrod na hrbet. In spoštljivo pokritje bolnega z rjuho.

V zadnjih dveh mesecih se je v UKC s carskim rezom kar nekaj otrok rodilo prezgodaj, saj so njihove matere zaradi covida potrebovale intubacijo. Omenjene porodnice, ki so k sreči vse preživele, niso mogle roditi po naravni poti in izkusiti začetka materinstva, njihovi otroci, ki so, namesto da bi bili donošeni, bili rojeni prezgodaj, pa so življenje, namesto v materinem naročju, začeli v inkubatorju. V Zagrebu vse nosečnice s covidom niso imele te sreče in nekaj otrok je že kmalu po rojstvu osirotelo. To je zame kot pediatra ena največjih tragedij epidemije.

Moj delovni ponedeljek po celonočnem nedeljskem oživljanju in obračanju bolnikov, pripravljanju zdravil in številnih analizah krvi je bil meglena podoba iz sanj, spomin nanj nejasen, k sebi sem se spravljal nekaj dni. A prve nočne izmene na covidni intenzivni ne bom pozabil. Ne le bolnikov in njihovih usod, tisto, kar me je še posebno ganilo, je bila skrb, ki so jo sodelavke in sodelavci iz zdravstvene nege izkazovali bolnikom.

Čeprav vse dni v tednu, štiriindvajset ur na dan, že skoraj dve leti opravljajo težaško delo, pri katerem se srečujejo s hudo bolnimi ljudmi vseh starosti in z njimi delajo, oblečeni v nepredušno plastiko, so medicinske sestre in zdravstveniki do bolnikov nežni, ljubeči, pozorni in spoštljivi. In ta dobrota, ki preveva vse, ki delajo v covidni intenzivni enoti, je v radikalnem nasprotju s sovraštvom, ki ga v zvezi z epidemijo srečujemo zunaj bolnišničnih zidov. Je pa ta dobrota, tako kot covid, nalezljiva.

Zato pomoč pri negi bolnikov s covidom toplo priporočam vsem kolegom, saj si po takšni izkušnji pri svojem rednem delu precej bolj spoštljiv, hvaležen in ponižen. A če morate biti v ponedeljek v službi opravilno sposobni, je morda vseeno bolje (še posebno če ste v mojih letih), če namesto nočne izberete nedeljsko dnevno izmeno.

---

Marko Pokorn je dr. medicinskih znanosti, scenarist in dramatik

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.