Razcepljeni

V družbi je vedno dobro vedeti, ali obstajajo kakšne tabu teme, ki se jim je treba izogniti, da se prijeten večer ne spremeni v nočno moro. V to kategorijo sodijo politično in versko prepričanje, podnebne spremembe, prehranske navade, tetoviranje, šport in spolna usmerjenost, skratka vse, do česar ljudje ponavadi nismo ravnodušni. Tako kot nismo ravnodušni do vampov: ali se nam gabijo ali pa jih naravnost obožujemo in naročimo v vsaki gostilni, kjer jih najdemo na jedilniku.

Trenutno je najpogostejše jabolko spora pri nas cepljenje. Otroci vseh starosti se kregajo s starši in obratno, dolgoletna prijateljstva so se zaradi cepljenja znašla na veliki preizkušnji.

Eni pravijo, da je cepljenje škodljivo. Da gre za kemijo, ki nas bo naredila neplodne in nam spremenila genski zapis. Da nihče ne ve, kaj se bo s cepljenimi zgodilo čez leta. Morda jim bodo vsepovsod pognale dlake in se bodo morali striči, briti in depilirati večkrat na dan, da jih bodo doma sploh spoznali in spustili v hišo, ko se vrnejo iz službe. In zakaj cepljenje, saj covid ni nič, ena taka gripa, kot je ena taka gripa pri večini obolelih okužba z virusom otroške paralize, ohromi ali umre samo peščica nesrečnikov s slabo karmo. Zato moramo le čim bolj okrepiti imunski sistem, z vitamini in pozitivnim odnosom do življenja. Še mask ni treba nositi, ker ni prepričljivih dokazov, da pomagajo. Kaj pomagajo, škodljive so: kar kirurge poglejte, kakšni bedaki postanejo, ko jih desetletja vsak dan nosijo pri svojem delu.



Drugi spet zagovarjajo cepljenje, še posebej vneti smo medicinci. Ko enkrat vidiš, da lahko koronavirus prej povsem zdravega mladega človeka brez kakršnihkoli osnovnih bolezni spravi na oni svet, in da to sploh ni tako osamljen pojav, je računica glede cepljenja na dlani, saj česa podobnega ne želiš izkusiti sam, niti tega ne privoščiš nikomur.

Nasprotniki cepljenja prisegajo na vse naravno: naravno imunost, naravno zdravljenje. A naravna je tudi selekcija, in medicina je en sam boj z njo. Medicina ljudem, ki nikoli ne bi mogli imeti otrok, omogoči srečno starševstvo. Medicina poskrbi, da večina otrok dočaka odraslo dobo in jih ne pomorijo nalezljive in druge bolezni. Zaradi medicine še rak ni več smrtonosen. Danes lahko dolgotrajnemu trpljenju in gotovi smrti iztrgamo otroka s spinalno mišično atrofijo in drugimi prirojenimi boleznimi, in to s pomočjo podobnih znanstvenih metod kot pri razvoju cepiv.

V prvih mesecih epidemije so nam za zgled ves čas dajali Švedsko, saj tam niso zaprli družbe in predpisali mask. A zdaj so Švedi postali tabu, o njih se nič več ne govori. Veste, zakaj? Ker so se množično cepili proti koronavirusu, en odmerek cepiva je prejelo bistveno več kot 90 odstotkov starejših od 60 let, skoraj 90 odstotkov starih od 50 do 59 let in več kot 70 odstotkov prebivalcev iz starostne skupine od 25 do 49 let. Svobodomiselni Švedi, ki ne potrebujejo mask, ki so se požvižgali na lockdown in so v svojevrsten posmeh Bergamu in drugim skupnostim, ki jih je zdesetkal koronavirus, lani brezbrižno posedali po kavarnah, so se kot ovce poslušno cepili in so po deležu cepljenih med prvimi v Evropi.



Kaj pa mi? Mi se kregamo. Kregamo se v službi in družbi. Ko omejijo brezplačno testiranje, se dvignejo delodajalci in sindikati, ko omenijo testiranje v šoli, se dvignejo starši in šolniki. Vsi proti vsem. Na spletni strani Evropskega centra za nalezljive bolezni so na voljo podatki o cepljenju proti koronavirusu po državah: po precepljenosti smo na evropskem dnu. Zviška gledamo lahko edinole na Romune in Bolgare, in to v družbi nekdanjih socialističnih in komunističnih držav.

Kdo je kriv? Je zatajila politika? Ali stroka? So zatajili ljudje? Bi morali ubrati drugačen pristop? Ali pa bi se morali enostavno vsi preseliti na Švedsko? Nas je dejstvo, da se je država štirideset let odločala namesto nas, naredilo nesposobne kakršnekoli odločitve za karkoli?

Epidemija je, namesto da bi našo, že stoletja razklano družbo, kjer so si v rajnki Avstro-ogrski nasproti stali liberalci in klerikalci, nato pa vse do danes levi in desni, samoohranitveno zedinila, še dodatno razcepila na tiste, ki so za cepljenje, in tiste, ki mu nasprotujejo. Ravno zaradi gorečnosti enih in drugih se zdi, da je odnos do cepljenja primerljiv z vero: v cepljenje bodisi verjameš ali pa ne. To pa je za načrtovanje kakršnekoli učinkovite promocije cepljenja zelo trd oreh.

Morda se v ozadju večine proticepilskih argumentov in sklicevanja na svobodno izbiro skriva le otroški strah. Ljudje se cepljenja bojijo bolj kot covida in hlastajo po še tako za lase privlečenih dokazih, s katerimi jih zalagajo raznorazni strokovnjaki. Tudi sam bi bil kot otrok zelo vesel strokovnega mnenja, da otroci ne potrebujejo rednega umivanja, ker so šamponi ena sama kemija. Še bolj vesel bi bil mnenja priznanega pravnika, da je striženje otroških nohtov ali vrtanje zob nedopusten poseg v telo, v kar mora človek prostovoljno privoliti. A pri otrocih še gre: mama in oče sta zaropotala in sem moral, hočeš nočeš, ubogati. Kaj pa naj naredimo z boječimi odraslimi? Bojim se letenja, zato je potrebno kar precej samoprepričevanja, da vstopim v letalo. Nikakor pa mi ne pride na misel, da bi zaradi svojega strahu ostal doma. Življenje je prelepo in prekratko.

Ne glede na vzroke, ki ljudi odvračajo od cepljenja, se bo treba o cepljenju še naprej intenzivno pogovarjati, kljub morebitnim uničenim družabnim večerom. Glede na to, kakšna jesen nas čaka, bodo morda ravno ti pogovori, paradoksalno, vsaj deloma pripomogli k temu, da nam koronavirus ne bo uničil družabnega življenja.

***
Marko Pokorn, dr. medicinskih znanosti, scenarist in dramatik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.