Divja

V oranžnorumenih očeh ji gori ogenj. Če bi bila stripovska junakinja, bi v oblačku nad njeno glavo pisalo: wild, wild, wild*. Ko v slogu ujete zveri nemirno cikcaka ob stekleni steni, ne spušča pogleda. Ko se s pogledom ujameva, me njena ogenjčka ledeno prebodeta. To je pogled kraljice živali, pogled krovnega plenilca.

Da je v naravi ona glavna lovka, kaže z vsakim gibom, to je težka, nevarna eleganca. On je predvsem lep. Svetlorjava griva mu na vratu, prsnem košu in plečih prehaja v temnejše rjave, skoraj črne tone, po prsih in trebuhu se razrašča v »ljubavni« tepih. Vseskozi ji je za petami in se ji dobrika, a to, ali bo iz tega nastalo kaj več – zaradi česar so ju pripeljali k nam –, je odvisno predvsem od njene dobre volje. Par sta že nekaj časa, nista več najmlajša.

Ali bi jima bilo v divjini bolje, ne bomo nikoli vedeli. Tudi onadva ne, že od rojstva poznata le divjino ograde, ki – najsi je še tako prostrana in udobna – bolj žalostno posnema naravno življenjsko okolje. Toda v stoletjih človeškega prisvajanja narave se je tudi to skrčilo na eno samo majhno območje nacionalnega parka v Indiji.

Le še približno 600 pripadnikov njune vrste, azijskih levov, živi tam. Konec 18. stoletja jih je bilo le še deset. A tudi teh 600 lahko na rob izumrtja znova potisnejo že obsežnejši požar, nalezljiva bolezen ali razmah krivolova. Kar desetina celotne populacije je zato »varno« spravljena v živalskih vrtovih, nekakšnih Noetovih barkah, ki smo jih zgradili po tem, ko smo že skoraj povzročili vesoljni potop.

Ali je prav, da je tako, si vsak odgovori drugače. Sama se vedno znova, ko v različnih živalskih vrtovih zrem v divja bitja, ujamem v malikovanju njihove lepote, ki nosi tudi močno sporočilo o potrebi po njihovem boljšem varovanju. Hkrati pa bi jim najraje na ramo položila dlan in jim v imenu svoje vrste šepnila: Oprosti.

*Divja, divja, divja