ZOO Ljubljana ima novega kralja in kraljico

Po šestih letih odsotnosti kralja živali iz ljubljanskega živalskega vrta zopet odmeva levje rjovenje. Danes sta se v novi ogradi afriške vasi prvič predstavila težko pričakovana nova prebivalca, ki sta obogatila že tako zelo bogato zbirko živali. Brez dvoma se bosta hitro uvrstila med največje živalske ljubljence obiskovalcev.

Njemu je ime Maksimus, rojen je bil 8. junija 2009 v londonskem živalskem vrtu, skupaj z gosto temno grivo, ki se mu razrašča po trebuhu, tehta 180 kilogramov. Ona je Čaja, rojena je bila 27. oktobra leto prej v živalskem vrtu Boissiere v Franciji. Od Maksimusa je lažja za 40 kilogramov, a je že na prvi pogled jasno, da je glavna v paru. V ZOO Ljubljana so ju pripeljali 30. januarja iz živalskega vrta Lodz na Poljskem, ki je zaradi večje prenove potreboval premestitev svojih levov.



Maksimus in Čaja sta usklajen par, ki pa doslej še ni imel potomcev. V ZOO Ljubljana upajo, da bo menjava okolja nanju spodbudno vplivala. Nova prebivalca pa nista le vaba za večje število obiskovalcev, temveč sta pomembna tudi z naravovarstvenega vidika. V tem kontekstu je pomemben podatek, da sveže okronana kralj in kraljica ljubljanskega živalskega vrta nista afriška, temveč azijska leva. »Včasih so se levi razprostirali strnjeno od Afrike, preko arabskega polotoka do Indije. Danes se jih je v nacionalnem parku Gir v Indiji, ki je njihova poslednja azijska oaza, ohranilo vsega le še okoli 500. Zato smo na območje, kjer vsi pričakujejo afriške leve, namestili leve azijske podvrste,« pove direktorica ZOO Ljubljana Zdenka Ban Fischinger. 

»V zgodnjih devetdesetih letih so živalski vrtovi v Londonu, Helsinkih in Zürichu uvozili devet azijskih levov iz Indije. Leta 1994 je bil znotraj Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev (EAZA) – njen polnopravni član je tudi ZOO Ljubljana, op. p. – uveden Evropski vzrejni program ogroženih vrst (EEP). EAZA je leta 1999 objavila prvo evropsko rodovno knjigo. Danes je v Evropskem vzrejnem programu okrog 100 azijskih levov.« In dva od njih sta zdaj Ljubljančana. Pogoj za to je bila postavitev primernega domovanja. Ograda, ki ustreza najsodobnejšim evropskim standardom, je stala 600.000 evrov in je največja investicija živalskega vrta v zadnjih letih. Iz svojih rednih prihodkov si je v ZOO Ljubljana niti približno ne bi mogli privoščiti, a na srečo je na pomoč priskočila mestna občina Ljubljana (MOL), ki je financirala celotno investicijo.
 

Sveža hrana največje kakovosti

Poleg levje pridobitve ZOO Ljubljana letos praznuje 70. obletnico svojega delovanja. Prvi prebivalci ob ustanovitvi so bili rjavi medvedi, ki so še vedno simbol živalskega vrta. Najstarejša medveda Jaka in Meta, ki sta prišla iz divjine kot izgubljena mladiča v gozdu leta 1984 in 1985, sta bila ob poznopopoldanskem obisku že zleknjena v položaju zarodka vsak na svojem koncu ograde – stara zakonca pač. Meta je v sanjah trzala s taco, le ona ve, kaj se ji je sanjalo. A nedvomno je marsikateri obiskovalec, ki je živalski vrt začel obiskovati kot otrok, danes pa tja vodi svoj naraščaj, z njegovimi prebivalci razvil (p)oseben odnos.



Vseh živali v oskrbi je 408, od tega 120 različnih vrst in 17 pasem domačih živali. Zanje skrbijo po najsodobnejših smernicah. »Prvi pogoj za dobro počutje so izpolnjene osnovne zahteve glede kakovostne in ustrezne prehrane, socialnih ustrojev skupin, zunanjih ter notranjih bivališč. Sledimo najnovejšim standardom živalske nutricistike, živali jedo svežo hrano največje kakovosti. Redno spremljamo njihovo težo in ocenjujemo njihovo telesno kondicijo. Obenem se močno posvečamo veterinarski preventivi. Živali za razliko od ljudi pri zdravniku ničesar ne povedo, lastno jim je, da težave prikrivajo. Osnovni podatek so nam tako podatki o ješčnosti, teža, ostanki na krožniku ter konsistenca iztrebka ter parazitološke informacije, ki jih iz njih pridobimo,« pove strokovna vodja Barbara Mihelič.

Z rednimi treningi z metodo pozitivne spodbude so živali navadili, da prostovoljno sodelujejo z oskrbniki in veterinarji. Slonica Ganga se denimo sama postavi na tehtnico, odpre usta, da jih lahko pogledajo zobe, pusti, da ji porežejo nohte, obnohtno kožo, lica in rep pa namažejo s kremo za mehčanje kože. Na željo oskrbnika se uleže, da jo lahko stuširajo, in s trobcem pihne skozi orglice, s čimer jo navajajo na odvzem vzorca nosne sluzi za pregled na tuberkulozo.


 

Najcenejša bližnjica do eksotičnih živali

Veliko takšnih rednih opravil je vključenih v programe, ki jih ZOO Ljubljana ponuja obiskovalcem. »Mnogim, zlasti bolj rednim, samo ogled živali več ne zadostuje,« pojasnjuje Ban Fischingerjeva. Šole se najraje odločijo za programe naravoslovnih dni ali enournih vodenj na izbrano temo, ki učencem dajo veliko več kot vbijanje znanja v učilnici. Obiskovalci bolj oddaljenih krajev pogosto kupujejo kupone za hranjenje živali in se odločajo za poletna taborjenja. Med obiskovalci iz okolice Ljubljane, ki živalski vrt obiščejo pogosteje, pa so najbolj priljubljeni programi Oskrbnik za en dan, praznovanje rojstnih dni in počitnikovanje v ZOO, našteva Barbara Mihelič. Letna vstopnica, ki za odrasle znaša 45 evrov, za otroke pa 30 evrov, je najcenejša bližnjica do stika z eksotičnimi živali.

Število obiskovalcev vsako leto doseže nov rekord, lani se je približalo številki 300.000, kar je po evropskih merilih visoko nadpovprečno. Obiskovalci so po opažanjih Miheličeve vedno bolj ozaveščeni o pomenu ohranjanja narave, živali in biotske raznovrstnosti. »Še vedno pa je čutiti, da drugače razmišljamo o ogroženih živalih “tam nekje daleč” kot pa na domačem pragu. Za razliko od zahodne in severne Evrope ter Amerike imamo Slovenci tudi precej drugačen odnos do prostovoljnega dela ali financiranja na področju živaloljubnih in naravovarstvenih projektov.« Medtem ko smo izjemno odzivni ob velikih humanitarnih izzivih in pri prostovoljnem gasilstvu, za naravo in živali namenjamo neprimerljivo manjše zneske in obseg prostovoljnega dela.



A tudi na tem področju gre na bolje. V zavetišču za zapuščene živali Ljubljana, ki organizacijsko spada pod živalski vrt, so tako že nekajkrat prejeli zapuščine. »Pogrešamo pa  takšne državne spodbude, kot jih poznajo npr. Nemci, kjer so družbe s sedežem v mestu, ki vlagajo v izboljševanje življenjskega okolja in prostočasnih dejavnosti za meščane, nagrajene z davčno olajšavo. Tamkajšnji živalski vrtovi iz tega vira prejemajo znatna sredstva,« poudarja Miheličeva. ZOO Ljubljana je javni zavod MOL, »a edini pravi živalski vrt v Sloveniji in kot takšen državnega pomena. Pa vendar doslej s strani države ni bil deležen niti evra podpore,« je kritična tudi direktorica Ban Fischingerjeva, ki letos po 18 letih odhaja v pokoj. MOL je sredi februarja objavil razpis za novega direktorja, izbira kandidatov še poteka.
 

Akcijski načrt za vsako vrsto

V živalskem letu pravkar pripravljajo nov razvojni načrt za obdobje 15 let. »V preteklem obdobju smo rešili večino najbolj perečih pomanjkljivosti,« pravi Barbara Mihelič. V prihodnosti želijo pridobiti nove prostore za pedagoško dejavnost. Del prostorov bi radi pokrili, da bi bili bolj privlačni tudi za obiske ob slabem vremenu in pozimi. Bolj želijo poudariti zgornjo polovico vrta, kjer prebivajo severni jeleni, volkovi in risi. 

Kmalu bo z internetom pokrit tudi zgornji del živalskega, a glavno poslanstvo ostaja zagotavljanje čim bolj kakovostne neposredne izkušnje z živalmi, zagotavlja Miheličeva. »Zato načrtujemo prenovo kolekcije na način, da bo vključenost živali v najrazličnejše programe bistveno širša in bolj raznovrstna. Za vsako vrsto želimo izdelati akcijski načrt z jasno določenimi cilji, kakšno je njeno poslanstvo pri nas.«