Zakaj je Čilencem prekipelo

Pred tednom dni je odjeknila novica o nasilnih protestih na ulicah ene najbogatejših in najbolj razvitih južnoameriških držav. Čile se je nenadoma znašel v najhujši socialni in ekonomski krizi, a jeza in upor, ki sta se hitro razširila po mestih po vsej državi, sta se v državljanih nabirala že desetletja. Antidemokratični odziv vlade, ki je, namesto da bi prisluhnila zahtevam protestnikov, nadnje poslala vojsko, jih ni presenetil.

​Čile pozna krvavo zgodovino zatiranja demokratičnih vzgibov in množičnih pobojev. Čilenski predsednik Sebastian Piñera protestnike obtožuje ropanja, nasilja, zažiganja, s čimer poskuša legitimirati vojaško posredovanje nad civilisti, ki jih ustrahuje, pretepa, pobija. Vojska, ki je podobno kot drugi represivni organi v Čilu financirana netransparentno iz dobičkonosne rudarske industrije, predsednikove ukaze izvršuje brez težav.

A Piñera očitno ni računal, da samovoljne uboje lahko posnamejo mobilni telefoni, da je množica mladih, ki je proteste začela že leta 2006 v največjih študentskih demonstracijah v zgodovini Čila, tako imenovani pingvinski revoluciji, pripravljena na boj ter da za njimi stojijo njihovi starši, ki s skromno plačo okoli 500 evrov komaj shajajo, in njihovi stari starši, ki so jih z uvedbo zasebnih pokojninskih skladov (AFP) oropali upanja na dostojno jesen življenja. Namesto tega so številni upokojenci prisiljeni delati tudi po upokojitvi, saj jim približno 120 evrov niti približno ne zadošča za preživetje.

Na nogah in na ulicah niso zgolj neke nezadovoljne marginalne skupine, uprli so se dobesedno vsi Čilenci (po nedavni raziskavi inštituta Fundacion Sol proteste podpira 83 odstotkov Čilencev, nasprotuje pa jim zgolj 11 odstotkov vprašanih) s srednjim slojem vred, vsi, ki ne spadajo v bogato oligarhijo, ki ostaja na oblasti še od obdobja Pinocheta in je bila pravzaprav na oblasti že pred njim. To so potomci migrantov, ki so si s plenjenjem teritorija, skoraj sužnjelastniškim odnosov do staroselcev in merkatilno lastniškim pogledom na svet prelevili v bogate veleposestnike, industrialce, trgovce, poslovneže, lastnike medije, transporta ter politike.

V Čilu poteka razredni boj med delavno in že dolgo časa nezadovoljno večino ter arogantno samoustoličeno elito, ki uporablja enake ali podobne ukrepe, kot jih je v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je njihov svet zatresel demokratično izvoljeni socialni predsednik Salvador Allende. Ta je nacionaliziral bogate rudnike bakra, litija, renija, naravnih nitratov in joda, ki so poleg bogate zaloge sladke pitne vode, bogatih gozdov in rodovitne zemlje eden največjih bogastev te podolgovate in geografsko izjemno raznovrstne države.

Njegova socialna politika ni bila po godu ne domači desničarski eliti ne tujim vlagateljem, predvsem iz ZDA, ki so s pomočjo Cie in z domačo pomočjo blokirale dovoz hrane in drugih nujnih sredstev ter s tem počasi spodkopale navdušenje in upanje nad Allendovimi reformami ter pripravile teren za uspešno izveden vojaški udar Augusta Pinocheta leta 1973.

Represivno ukrepanje se vse bolj jasno kaže kot panični odziv elite, ki se boji izgube stoletnih privilegijev. Krizno stanje, v katerem se je znašel Čile, je posledica pomanjkanja dialoga s politično elito in ne vandalizma ali delinkvence, ki sta zgolj reakciji na brutalnost oboroženih sil. Kot taki pa odlično služita politični retoriki predsednika vlade Sebastiana Piñera, ki poskuša minimizirati pomembnost vsesplošne ljudske vstaje in prepričuje državljane, da je prisotnost vojske nujna za njihovo varnost. Medtem ko to politično retoriko nekritično podpirata državna televizija TVN – generalnega upravnika imenuje predsednik vlade – ter njen hčerinski kanal 24 horas, so drugi mediji ter posnetki, ki krožijo po družbenih omrežjih, glasniki drugačne resnice.

Gre za hude kršitve človekovih pravic, brutalno in nepotrebno uporabo sile, v nekaterih primerih žal tudi za uboje. Vse več je prijav mučenja in poniževanja, spolnih zlorab, izginotij ..., okoli sto protestnikov je izgubilo oko, ker jih je zadel slepi naboj. Nekdanja čilska predsednica Michell Bacelet in sedanja visoka komisarka za človekove pravice v ZN, je v Čile že poslala posebno skupino za proučitev teh primerov. Dogajanje v Čilu danes lahko vidi ves svet, podporo Čilencem izrekajo številni, tudi hollywoodski zvezdniki ter slavneži iz sveta popularne glasbe.

Čilenci so ponovno na ulicah. Zahtevajo pravičnejšo družbo in vprašanje je, kako krvava bo tokrat cena. Ne želijo si več pobojev, požigov in ropov, a se hkrati zavedajo, da je nasilje, ki ga izvajajo tudi protestniki, njihovo edino orožje, da bodo uslišani. Jeza protestnikov je večinoma usmerjena na uničevanje lastnine velikih zasebnih poslovnih skupin in korporacij.

A večina državljanov si želi miren dialog z vlado, ki bo pripravljena na nujne strukturne spremembe, tudi spremembo ustave, ki je posebno na področjih človekovih pravic in liberalizacije trga še vedno iz obdobja vojaške diktature Pinocheta. Zahtevajo nacionalizacijo naravnih virov, predvsem vode kot osnovne pravice, manj plačljivo javno šolstvo, ukinitev zloglasnega pokojninskega sklada, višje plače ter ne nazadnje pravičnejšo porazdelitev bogastva.

Še nikoli v zgodovini Čila si Čilenci niso upali tako glasno in enotno stopiti na ulice. V zraku je upanje, veselje in odločnost. Ljudje prepevajo, igrajo na inštrumente in kažejo odločnost, da bodo vzdržali.

Tokratne generacije mladih nimajo strahu, pripravljene so na boj. Povezale so se s koreninami svojih prednikov, imenovanih mapuche ali ljudstvo zemlje. Ali kot je dejala moje znanka Daniela, »v naših srcih bije bojevniški krik zatiranega ljudstva«. Čile je potreboval tri generacije, da je izbral dovolj poguma in zakričal: »Dovolj je!«

Prebujeni Čile pa ni zgolj katarza nekega naroda, je boj proti vsiljenemu individualizmu, proti akumulaciji kapitala in koncentraciji moči v rokah peščice. Je boj za razredno enakost in svobodo izražanja. In ni ne levi ne desni, je pravičen. In če naredimo primerjavo s podobnimi vstajami, ki se širijo po svetu, nam Čilenci dajejo še eno jasno sporočilo: Združeni imamo moč!

--------------------------------------------------------------------
Tanja Cirman je politologinja, trenutno živi v Čilu