(GOSTUJOČE PERO) Visoki prag tolerance

Devetindvajsetega decembra 2023 je južnoafriška vlada na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu sprožila postopek zaradi domnevne kršitve konvencije o genocidu. Šestindvajsetega marca 2024 je poročevalka Francesca Albanese na zasedanju sveta ZN za človekove pravice v Ženevi državam članicam predstavila poročilo, v katerem je med drugim zapisala: »moja dolžnost je, da poročam o najhujšem, česar je človeštvo sposobno, in predstavim svoje ugotovitve« (glej Rights expert finds 'reasonable grounds' genocide is being committed in Gaza). Medtem ko razprava še poteka, se nadaljuje izvajanje počasnega genocida, le da ga iz politične korektnosti (še) ne smemo tako neposredno imenovati.

Kakšna je torej razlika med pokoli neoboroženih civilistov v Srebrenici in Gazi? Srbi so zagrešili genocid, ker so pomorili večje skupine bosanskih (tudi mladoletnih) moških ujetnikov. Izraelci niso zagrešili genocida, ker jih »opravičuje« sum, da so nekateri civilisti kvečjemu teroristi, druge nedolžne žrtve pa so kolateralna škoda »boja zoper terorizem«. Zdi se, da je za zahodnega opazovalca in odločevalca masovno redčenje populacije – po principu gozdnega goloseka – prepoznano kot genocid, kapilarno redčenje prebivalstva s podobno grozljivimi sredstvi in metodami – po principu selektivnega krčenja dreves v gozdnem sestoju – pa zgolj meji ali se nagiba h genocidu. Četudi je število palestinskih žrtev precej višje in se približuje petkratniku padlih v Srebrenici (trenutno 41.595 mrtvih). Če ruska raketa zadene pediatrično bolnišnico v Kijevu, se nemudoma dvignejo glasovi, da gre za zločin proti človeštvu. Ko Izrael z zemljo zravna na desetine bolnišnic, šol, univerzitetnih poslopij, knjižnic, kulturnih spomenikov in mošej, so to pač posledice, ki jih je prisiljen nositi narod, omadeževan s terorizmom.

Na hipokrizijo zahodnjakov že dolga leta opozarja britanski grafitarski umetnik Banksy, ki je v Betlehemu odprl The Walled Off Hotel in betonski zid, ki deli Zahodni breg od Izraela, opremil z markantnimi grafiti, v katerih se družijo idilični prizori popularne kulture z militantno logiko hrematističnega kapitalizma. Banksyjeva priljubljenost in svetovni sloves posredno pričata o tem, da z njegovimi stališči simpatiziramo, četudi s prekrižanimi rokami. Nemočni, kakor pred porastom plastičnih odpadkov, množičnim izumiranjem živalskih vrst in podmiznim načinom upravljanja svetovnih elit s krizo globalnega segrevanja, s pristopi »plastične kirurgije in face liftinga«, ki se ne ukvarjajo z vzroki in implicirajo »javno tajno« spornih poskusov upravljanja vremena. Banksy nas poziva k prebuji in zavzetju političnega stališča. Na napol podrto steno objekta v Gazi je že pred začetkom izraelske ofenzive zapisal izjavo, ki ji je težko oporekati: »Če si umijemo roke pred konfliktom med močnimi in nemočnimi, smo na strani močnih – ne ostanemo nevtralni.«

V tem kontekstu bi se rad navezal na znani psihološki eksperiment, ki ga je zasnoval in leta 1971 izpeljal dr. Philip Zimbardo, profesor psihologije na Univerzi Stanford (glej Stanford prison experiment). Simulacija zaporniškega okolja, v kateri so proučevali učinke situacijskih spremenljivk na odzive in vedenje udeleženih študentov, ki so se sami postrojili v vrste zapornikov in paznikov, se je klavno predčasno končala po zgolj dveh tednih. Eksperiment je pokazal, da sicer uravnovešeni posamezniki lahko postanejo nasilni, če le dobijo priložnost. Manj agresivni posamezniki molčijo (obnemijo) in se podredijo toku stvari; brez oporekanja sprejmejo »univerzalni jezik« nasilništva. Menim, da je vselej premalo izpostavljeno, da je to mogoče le ob popolni odpovedi vseh nadzornih mehanizmov. Zimbardo naj bi kot avtoriteta, regulator in garant etičnosti eksperimenta, ki ga je zasnoval, bedel nad dogajanjem, vendar je udeležence poskusa zavoljo lastnih profesionalnih interesov (postal je slaven – obrestovalo se mu je!) sadistično prepustil samim sebi in zgolj opazoval neznosno zaostrovanje medosebnih napetosti. »Direktor zapora« je gledal stran! Razpustitev eksperimenta je svetovala zgrožena zunanja opazovalka in strokovna kolegica omenjenega profesorja.

Na podobno sadističen način so aktivni člani prestižnih mednarodnih organizacij zgolj presunjeni opazovalci konflikta v Palestini. Kakor bi znova deklarativno želeli podčrtati, da je empatija možna zgolj, ko gre za partikularni interes. Dehumanizacija pripadnikov teroristične skupine Hamas in s tem – sokrivih – Palestincev je po sesutju dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku (ki je bilo resnici na ljubo za državo Izrael sila priročno) pridobila mednarodnopravno legitimacijo kot nikoli prej. Terorist pač ne more biti državljan Izraela, ne enakovreden subjekt v pogajanjih za lastno teritorialno suverenost.

Izrael se predstavlja kot hipertehnološka država, ki postopno izriva beduine v izolirane enklave, nič drugače, kot so ameriški koloni v rezervate ogradili ameriške staroselce, in podobno kot urbana civilizacija postopa do naravnih ekosistemov, čedalje bolj zamejenih v krajinske parke. Dokler privilegiramo uveljavljanje utilitarnosti tudi s premetenostjo, je tovrstni »politični darvinizem«, če parafraziram verz Tomaža Šalamuna, zgolj »odurna metoda pisanja zgodovine«. Izrael deluje kot podaljšek evropske civilizacije na Bližnjem vzhodu, ki upravlja nevralgične točke krščanskega imaginarija v Sveti deželi in s historično Judejo poleg mita in oživitve hebrejščine kot nacionalnega jezika deli zgolj še posodobljeno nemalo problematično idejo izbranosti.

Slovenski antifašistični uporniki, današnji nacionalni junaki in heroji, so bili pri nemških in italijanskih okupacijskih sil med drugo svetovno vojno na lastni zemlji razglašeni za teroriste in obsojeni na smrt. Ker smo tedaj v somraku ideološko pomračene kolektivne zavesti kot narod bili predvideni za asimilacijo, deportacijo in tudi načrtno iztrebljenje, smo morda bolj vajeni pozorno presojati vzroke in posledice sovražnosti, brez dvojnih meril, vsaj v teoriji. Pa vendar tudi majhne države niso nemočne, ko gre za pobude: ne nazadnje je Slovenija enakopravna članica Evropske unije, Sveta Evrope in Varnostnega sveta OZN. Ni dovolj, da kot nacija priznamo suverenost Palestine, morali bi tudi obsoditi genocidno ravnanje Izraela. Upravičeno pričakujemo, da se slovenski predstavniki v EU in OZN sklicujejo na resolucijo generalne skupščine Združenih narodov št. 377, ki generalni skupščini omogoča ukrepanje, ko varnostni svet – kot v tem primeru – odpove. Je, denimo, Slavoj Žižek z zavzetjem odločnega stališča v govoru o palestinskem vprašanju na Frankfurtskem knjižnem sejmu škodoval mednarodnemu ugledu Slovenije ali kvečjemu dokazal duhovno avtonomijo, ki nam je lastna?

S tem zapisom se odzivam na branje v podporo teptanim Palestincem, ki sta ga pred slovenskim parlamentom organizirala Igor Divjak in Slovenski center PEN pod naslovom Pesem za Palestino. Moja pesem za Palestino.

Spušča se

Ko se spušča v naročja

se sinje brleča zvezda

pomladi v očesu otroka.

Da nas odpoljubi, se pušča

nad opečnatimi strehami in vrhovi krošenj

kar povprek, do naših in vaših.

Samo spusti se v belino lilije.

Še slepec ne potrebuje prevoda.

***

Jure Vuga, univ. dipl. sociolog kulture, dr. umetnostne zgodovine, srednješolski profesor, pesnik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.