Nesorazmerno kolektivno kaznovanje

Izrael se je odločil dokončno obračunati z UNRWA (United Nations Relief and Works Agency for Palestine Refugees – Agencija ZN za pomoč palestinskim beguncem).

Obveščevalne organizacije, ki sicer slovijo po svoji učinkovitosti, niso zmogle predvideti velikanske teroristične operacije, ki jo je pred 7. oktobrom pripravljal Hamas, in so obtožile UNRWA, da je 12 (!) izmed njenih 13.000 sodelavcev domnevno vpletenih v zloglasni napad.

Veliko držav, ki že desetletja s svojimi donacijami podpirajo edini, široko razprostranjeni način podpore kolikor toliko znosnega življenja palestinskih beguncev, je čez noč napovedalo, da svojo podporo UNRWA ustavljajo.

Humanitarna katastrofa z do zdaj več kot 25.000 ubitimi v vojaškem posegu lzraela v Gazi je dobila nov pospešek. Brez UNRWA bo ugasnil razvejeni sistem podpore, v resnici celotnega vzdrževanja šolstva, zdravstvenih ustanov, kulture, športa, sociale za najbolj prizadete.

Zamrla naj bi, če se grožnje o ustavitvi financiranja uresničijo, humanitarna dejavnost 13.000 sodelavcev UNRWA v Gazi, na Zahodnem bregu, v Vzhodnem Jeruzalemu, Jordaniji, Libanonu in Siriji. Zaradi obtožbe dvanajstih dozdevnih sodelavcev Hamasa, ki šele čaka na verodostojno potrditev neodvisnih komisij in preiskovalcev.

Izrael se pripravlja, da mu uspe veliki met: da pozornost mednarodne javnosti odvrne od genocida, ki ga je priznala sodba Meddržavnega sodišča v Haagu (ICJ), in posledic, ki jih ta sodba narekuje, ter da dokončno zatre organizacijo, ki je bila do zdaj rešilna bilka za več kot pet milijonov razseljenih Palestincev.

Sovpadanje obtožb proti UNRWA, neposredno po razglasitvi sodbe ICJ v Haagu, in spektakularne državnoteroristične akcije izraelskih komandosov, ki so prišli umorit tri paciente, Palestince, v bolnišnici v Jeninu, ni nakIjučna. Naključno ni niti stopnjevanje nasilja judovskih kolonistov, ki izvajajo zločine nad palestinskim prebivalstvom na Zahodnem bregu.

Izrael tudi po odločitvi Meddržavnega sodišča v Haagu pošilja svetu sporočilo, da se ima za državo, ki ji ni treba spoštovati nobene izmed vrednot in pravil, na katerih je, vsaj navidez, zasnovano skupno življenje držav, narodov in posameznikov na našem planetu. Izrael ne namerava ustaviti genocida nad Palestinci v Gazi, dokler ne bo dosegel svojega končnega cilja, ki ga je sam Bibi Netanjahu, premier vlade v Tel Avivu, slikovito opisal kot Izrael od reke (Jordan) do morja (Mediteran).

Vsem tistim, tudi svojim najbližjim zaveznikom v ZDA, je Izrael v dnevih po razsodbi ICJ sporočil, da vnaprej in za vselej zavrača pomiritev v obliki dveh suverenih in medsebojno priznanih držav – judovske in palestinske. Vladajoči z ognjem in mečem v Tel Avivu s samozavestjo nekoga, ki se zaveda, da mu niti mednarodno pravo niti mednarodne organizacije, katerih član je, ne morejo do živega, vse dokler se Iahko zanese na svojo dominantno premoč v orožju nad arabskimi sosedi, dokler mu brez rezerv in pomislekov stojijo ob strani najpomembnejši geostrateški zaveznik ZDA s svojim vojaštvom, diplomacijo, politiko in obveščevalnim potenciaIom.

Dokler Evropska unija do dogajanja na Bližnjem vzhodu, v neposredni soseščini, od koder vsak novi oboroženi spopad požene v beg proti Evropi več milijonov obupanih beguncev, za katere se v Evropi vse težje najde kakršenkoli dom ali zavetje, nemočno vije roke in opazuje, plačuje račune in razglablja o rešitvah, ki to v resnici niso, ker jih Izrael sistematično spodkopava.

Sedmega oktobra 2023, ko so teroristi Hamasa prestopili mejo ter izvršili zločin nad miroljubnimi judovskimi civilisti in njihovimi gosti iz različnih držav, ni bil začetek problema. Generalni sekretar ZN António Guterres si je ob dogodkih, ki so sledili blaznemu napadu Hamasovih teroristov, drznil omeniti, da ima tudi ta nedopustni in nerazumljivi dogodek nekakšno predzgodovino v desetletja trajajoči in ponižujoči okupaciji palestinskih ozemelj. Odgovor Izraela na samo pomisel, da so dogodki med seboj vzročno povezani, je bil agresiven, z zahtevo, da je treba vodstvo ZN takoj zamenjati.

Obrazec, po katerem je vsako kritiko Izraela takoj mogoče razglasiti za antisemitizem, deluje in onemogoča vsak poskus razumnega pogovora, ne samo z Izraelom, ampak tudi znotraj Evropske unije. Zaradi Nemčije in nekaterih drugih evropskih držav, ki jih obremenjuje krivda sodelovanja v holokavstu, so sporočila in opomini izraelski vladi zaviti v celofan, vsaka razprava o morebitnih sankcijah proti judovski državi na mednarodni ravni, tudi v evropskem parlamentu pa je a priori onemogočena.

V desetih letih svojega mandata v evropskem parlamentu sem bil član mednarodne skupine (tako imenovane intergrupe) za Palestino in Izrael. Na lastne oči sem se, ob občasnih obiskih lzraela, Zahodnega brega in Gaze, kamor sem s skupino članov evropskega parlamenta prišel na povabilo tamkajšnjega urada UNRWA, prepričal o podrobnostih izraelske politike apartheida, permanentnega pritiska na palestinsko prebivalstvo, podcenjevanja in nasilja. To, da nestrpneži in celo politiki na najvišjih položajih označujejo Palestince za živali in jim odrekajo elementarno človeško dostojanstvo, ni od včeraj.

Izraelska okupacijska oblast je sistematično, kljub opozorilom, nadaljevala gradnjo prometne infrastrukture, ki je dokončno zamejila prostor, ki ga je izraelska vlada pustila Palestincem od tistih delov Zahodnega brega, ki so ga postopno že anektirali. Odurni, nekaj metrov visoki zidovi ločujejo sosede, šolo od otrok, vasi in mesta, kjer živijo Palestinci. Ves čas, posebno po nesrečnem mirovnem sporazumu iz Osla iz leta 1993 in umoru miroljubnega predsednika vlade Jicaka Rabina, na Zahodnem bregu kot gobe po dežju rastejo nezakonita, trdnjavam podobna naselja judovskih kolonistov. Število judovskih kolonistov v novih naseljih na Zahodnem bregu znaša približno 700.000. Kljub opozorilom iz tujine in mednarodnih organizacij je Izrael nenehno stopnjeval gradnjo naselij in spreminjal Zahodni breg v nekaj, kar ni moglo in je skoraj nepredstavljivo, da bi kdajkoli Iahko postalo država Palestina.

Videl sem palestinske vasi, ki so jih zravnali z buldožerji, obiskal sem beduine v njihovih skromnih naseljih na robu puščave, od koder so jih nasilno preseljevali, obiskal sem predele v arabskem delu Jeruzalema, ki so se dušili v smeteh, preden so jih odvažali v palestinsko upravno središče Ramalo, obiskal sem vojaško sodišče, kjer so svojci čakali dolge ure, stoje, da so lahko videli svoje otroke, ki so jih obsodili na dolgoletno ječo, ker so vrgli kamen proti izraelskim (beri: okupatorskim) vojakom. V izraelskih zaporih je zaradi upiranju okupatorski oblasti zaprtih okoli 5000 Palestincev, največji del brez sojenja.

Ni mogoče dvomiti o tem, da je Izrael po notranji državni strukturi demokratična država. Pogosto ga označujejo za edino demokracijo na Bližnjem vzhodu. Nedemokratično se država vede do Palestincev in svojih obveznosti na podlagi podpisanih mednarodno pravno veljavnih sporazumov. Država sistematično, na najbolj grob način krši človekove pravice nekaj milijonov Palestincev, ki živijo pod režimom nelegalne okupacije v Izraelu, na Zahodnem bregu, pod nemočno in zgolj navidezno upravo palestinske administracije in v Gazi. Tam je po krvavem notranjem obračunu dveh osrednjih palestinskih organizacij, Fataha in Hamasa, zadnji (ne brez tihe podpore lzraela) leta 2007 prevzel popolno oblast.

Avtokratskemu načinu vladanja Benjamina Netanjahuja, politika z debelim sodnim dosjejem, ki se vedno znova dokoplje do oblasti in se tako izogiba obsodbam, se upira veliko državljanov Izraela. Številni izobraženci, vojaki, obveščevalci, znanstveniki, kuIturniki, novinarji, velik del mladine in člani nevladnih organizacij si želijo živeti v miru s svojimi sosedi, in to izpričujejo z množičnimi protesti.

V času zaostritve in vojnem stanju je vsakršen protest nemogoč in nezaželen. Izraelska družba živi v napetosti in strahu pred prihodnostjo, kar skrajneži – verski in politični, nenehno izkoriščajo. V šoku zaradi zločinskega napada hamasovcev 7. oktobra je v državi zamrl glas mirovnikov in protestnikov. Obmolkniti so morali tudi hrabri bivši vojaki, zbrani v organizaciji Breaking the silence, ki so mednarodni javnosti razkrili moralne probleme mladih Ijudi, ki jih vlada pošilja izvajati teror, ponižanja in zločine nad Palestinci na njihovih tleh, v njihovih domovih. Velikokrat sem jih, mlade, kljubovalne Ijudi, srečal v evropskem parlamentu, ko so nam sporočali, da si tiha večina v Izraelu želi trajnega življenja v miru in soglasju s sosedi.

V Gazi se seštevek civilnih žrtev vsak dan povečuje za nekaj sto ali nekaj deset ubitih Ijudi, največ žena, otrok in nemočnih. Tudi število človeških življenj, ki jih na Zahodnem bregu ugašata vojska in agresivni kolonisti, se z vsakim dnevom povečuje. Pričakovanja in napovedi, da se vojna proti Palestincem v Gazi ne bo razširila na vso regijo in širše, so slepilo. Vojaške operacije in napetosti se širijo kot požar. Širi se sovraštvo, za katerim tičijo geostrateški interesi, navidezna, zaigrana ali resnična solidarnost s Palestinci.

V središču vsega ostajajo problemi, ki jih ustvarja Izrael in na katere je opozorila razsodba ICJ, ki jo je Izrael takoj zavrnil.

***

Ivo Vajgl, novinar, dipIomat, bivši član evropskega parlamenta