Slovensko dolgotrajno priznavanje Palestine

Danes naj bi Španija, Irska in Norveška uresničile napoved in priznale državo Palestino. Slovenija se tej skupini ni pridružila, vendar – kot je izpostavila zunanja ministrica – je naša vlada že pred tem začela postopke, ki vodijo v parlament in nato v priznanje Palestine.

Trinajsti junij naj bi bil skrajni rok za uresničenje obljube oziroma za ugotavljanje ali bodo izpolnjeni pogoji za takšen korak. Tolmačenje te napovedi ni preprosto, javna skrivnost je, da se med diplomati iz Mladike in premierovega kabineta krešejo iskre tudi o Palestini.

Pred 32 leti, ko je bila Slovenija sprejeta v OZN, je bila Palestinska oblast med prvimi, ki je Slovenijo priznavala kot državo. Slovenija bi ji lahko takrat, po logiki nasledstva razpadle federacije in z obnovitvijo priznanja, vrnila prijaznost, a tega ni storila. Zakaj? Demosova vlada tega ni želela; Izrael je veljal za našega vzornika, tesnega zaveznika in dobavitelja orožja. Palestina pa je zvenela kor reminiscenca jugoslovanske neuvrščenosti.

Tudi poznejše Drnovškove vlade z zunanjimi ministri Lojzetom Peterletom, Zoranom Thalerjem in Borisom Frlecem si s Palestino niso želele beliti glave. Evroatlantske prioritete tega niso svetovale. V nadaljevanju je naša država palestinsko vlado priznala kot nekakšno nevladno organizacijo, ki ji je sicer treba človekoljubno pomagati v okviru programov ZN in pozneje EU. Dvaintrideset let smo od levoliberalnih politikov (ne pa od Janeza Janše, ki tudi danes, po skoraj 36.000 ubitih Palestincih, pretežno civilnih, neomajno zagovarja Netanjahujeva stališča) poslušali mantro, da Palestincem želimo le dobro, da jim pomagamo, in celo, da smo jih načelno pripravljeni priznati. Načelno.

Slednje pa se ni zgodilo niti, ko je Izrael začel brutalno zasedati in kolonizirati palestinska ozemlja, jih razkosati s postavljanjem visokih apartheidskih zidov in neštetih vojaških nazornih točk na levem bregu in občasno še brutalneje obračunavati z Gazo, največjim zaporom na svetu. Oktobra leta 2009 po enem do takrat hujših izraelskih obstreljevanj Gaze s 1200 palestinskimi žrtvami – Izrael je odgovoril na Hamasovo raketiranje, ki je zahtevalo 55 izraelskih žrtev – je južnoafriški sodnik judovskih korenin Richard Goldstone za ZN pripravil obsežno poročilo o ugotovljenih vojnih zločinih tako Izraela kot gibanja Hamas. Palestinci so s podporo 18 držav članic sveta ZN za človekove pravice predlagali, da bi Goldstonovo poročilo obravnavali v Varnostnem svetu ZN, vendar so ZDA to preprečile.

Nobena od držav EU, ki so bile članice sveta za človekove pravice, predloga ni sopodpisala in podprla. Tudi Slovenija ne, čeprav je takratni zunanji minister Samuel Žbogar visoki komisarki za človekove pravice ZN Navanethem Pillay izrazil svoje strinjanje s sprejetjem resolucije v varnostnem svetu, s katero naj bi podprli Goldstonovo poročilo in Izraelcem in Palestini priporočili, da preiskujejo domnevne kršitve mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic. Vendar slovenskega podpisa ni bilo.

Recimo, da smo tudi takrat igrali z dobrimi nameni, zelo previdno in nevidno. Takratno »uravnoteženo« in dokumentirano poročilo Goldstonove komisije je bila priložnost, ki jo je mednarodna skupnost zamudila. Če bi takrat nalili čistega vina in bi se pri tem angažiral varnostni svet, danes masakra morda ne bi bilo. Netanjahujeva vlada počne, kar počne, ker ji nihče ne postavi pravih ovir, ker ji to dovoljuje »globalni zahod«, v prvi vrsti boter Izraela –ZDA.

Tudi nedavni mednarodnopravno zavezujoči ukaz Meddržavnega sodišča (ICJ), naj Izrael takoj preneha z ofenzivo v Rafi, ni obrodil sadov. Izrael nadaljuje zločinsko ofenzivo in povsem odkrito deluje v nasprotju z mednarodnim in humanitarnim pravom. ZDA ga pri tem, kljub fasadni in predvolilni nejevolji Bidnove administracije, naprej neomajno ščitijo. V tem je tudi velika zadrega Slovenije, ki se od osamosvojitve trudi izbrisati vse sledove neuvrščenosti in postati del »globalnega zahoda«.

Državo Palestino je do zdaj, s Španijo, Irsko in Norveško vred, priznalo 146 od 193 članic Združenih narodov, to je zelo velika večina mednarodne skupnosti. Večji del priznanj ima datum november in december 1988, to je takoj po tistem, ko je Jaser Arafat v imenu Palestinskega državnega sveta v izgonu 15. novembra 1988 v Alžiru razglasil neodvisnost Palestine. Poleg ogromne večine držav »globalnega juga«, je na takratnem seznamu opaziti tudi nekaj članic Evropske unije in Nata.

Med temi državami so, poleg Malte in Cipra, tudi Poljska, Češka, Slovaška, Romunija in Bolgarija. Palestino so priznale leta 1988, v času torej, ko so še bile v okviru sovjetskega Varšavskega pakta. Zanimivo je, da sta Češka in Slovaška, po razhodu in že v času njunega približevanja EU in Natu brez težav obnovili priznanje. Tudi tri od največjih držav bivše Sovjetske zveze, Rusija, Belorusija in Ukrajina, so obnovile priznanje Palestine. Večina bivših sovjetskih republik, Kazahstan, Turkmenistan, Uzbekistan, Kirgizistan, Tadžikistan, Gruzija in Azerbajdžan so Palestino priznale kot suverene države med letoma 1992 in 1994. SFRJ je Palestino priznala leta 1989.

Po razpadu federacije in nastanku novih suverenih držav je Srbija Palestino priznala po nasledstvu, z obnovitvijo priznanja, Bosna Hercegovina in Črna gora pa sta Palestino priznali nekoliko pozneje; prva že leta 1992, druga pa 2006. Opaziti je, da so na seznamu držav naslednic SFRJ, ki niso obnovile priznanja Palestine, Slovenija, Hrvaška in Severna Makedonija. Temu je najbrž botrovala želja njihovih takratnih vlad, da bi se izkazale kot zvesto prozahodne, proameriške in blizu Izraelu.

To stanje, preziranje palestinskega vprašanja kot nekakšnega ostanka jugoslovanske neuvrščenosti, se je nato nadaljevalo ne glede na vlade, ki so Slovenijo vodile v smeri včlanitve v Evropsko unijo in Nato. Najbliže možnosti priznanja Palestine je bila Slovenija leta 2011, ko je odbor za mednarodne odnose državnega zbora na pobudo stranke Zares in s podporo LDS in SD z večino glasov sprejel sklep, ki je Pahorjevi vladi nalagal priznanje Palestine s podporo njenemu polnopravnemu članstvu v ZN.

Takratni zunanji minister Žbogar je bil predlogu načelno naklonjen, vendar so pri izvedbi spet prevladala merila »pravega trenutka«, »pravih pogojev« in »skupnega odločanja EU«. Pahorjeva vlada je padla, Janševa vlada je Palestino izbrisala z agende, postjanševe vlade pa so vprašanje priznanja Palestine pustile, prosto po evropsko, v mlačni vodi. Medtem smo 5. marca 2008 po hitrem postopku priznali Kosovo, četudi enotnosti v EU ni bilo. Priznale pa so ga ZDA.

Tudi zaradi pritiska civilne družbe in javnosti ob genocidu v Gazi se je sedanja, Golobova vlada, odločila, da bo med tistimi v EU, ki bodo Palestino priznale v kratkem. Morda 13. junija. Beremo in slišimo, da ga pri tem nekoliko zavira svetovalec, ki sicer rad nastopa kot pietetni prižigalec sveč v spomin mrtvih palestinskih otrok. Od Palestine naj bi za priznanje terjali nekakšne pogoje, domala podobne tistim, ki smo jih morali mi zagotoviti za vstop v EU. Po logiki, da je Palestina Hamas. Absurdno.

In zakaj je treba Palestino priznati kot državo? Ker le z njenim priznanjem v mednarodni skupnosti, vključno z »globalnim zahodom«, v mejah pred letom 1967, bodo nastopili tudi pravni pogoji za prepoznanje statusa okupirane države. Tista, ki so zdaj le zasedena ozemlja nedorečene, neobstoječe države, nekakšne no man's land, bodo tudi formalnopravno postala okupirana ozemlja suverene in priznane države. Pogajanja za mirovni proces bodo le tako pridobila novo, konkretnejšo priložnost. Izraelsko cinično sprenevedanje pa eno priložnost manj.

***

Franco Juri je nekdanji diplomat in publicist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.